Lea Mihevc: Kot igralka lahko živim več življenj hkrati

Če spremljaš serijo Nemirna kri, potem ti je obraz Lee Mihevc zagotovo dobro znan. S svojo energijo, iskrenostjo in čustveno igro je hitro postala ena najbolj priljubljenih igralk med mladimi gledalci. Njen lik kriminalistke Sare ni popoln – dela napake, išče sebe, se zapleta v odnose – in prav zato se v njem zlahka prepoznajo tudi mladi. A Lea ni zanimiva le na televizijskih zaslonih. Pred igralsko izkušnjo na slovenskih tleh je pet let živela v New Yorku, kjer je delala kot manekenka in od blizu spoznala hitri tempo svetovne metropole. Z njo smo poklepetali o snemanju serije, zabavnih trenutkih na setu, življenju v New Yorku ter tudi o tem, kako je slediti svojim sanjam, tudi ko ni vedno lahko.

Televizijska izkušnja serije Nemirna kri je pravzaprav že daleč za tabo. S kakšnimi občutki se spominjaš časa, ko si skušala biti čim bolj prepričljiva kriminalistka Sara Petrič?

Tega časa se spominjam z lepimi občutki in hvaležnostjo. Imeti takšno izkušnjo je namreč nepozabno in odnesla sem mnogo neprecenljivih stvari. Najlepša stvar pa so zagotovo prijateljstva, ki so se rodila in bodo ostala še dolgo po zaključku snemanja.

Je res, da si se na avdiciji za igranje v seriji sprva potegovala za druge vloge? Kako si nato pristala v Sarinih čevljih?

Res je, na avdiciji sem najprej brala prizore za druge vloge, vendar se je nekako vse poklopilo, ko sem dobila vlogo Sare. Lahko bi rekla, da mi je bila najbolj pisana na kožo.

Katere njene značilnosti so ti všeč in katere ne najbolj? Česa bi si želela imeti več v svojem življenju?

Pri Sari mi je všeč, kako borbena in vztrajna je. Vedno sledi svoji intuiciji, česar se sama še učim. Bi si pa želela imeti tudi malo več njene sposobnosti odločanja, jaz namreč vse stokrat premislim in preštudiram, preden se za nekaj odločim. Včasih je treba bolj slediti srcu, ne pa glavi.

Koliko izkušenj si imela z jahanjem in konjeništvom? So ti konji prirasli k srcu?

Od malega sem si želela jahati, zato je bilo snemanje idealna priložnost, da si izpolnim otroško željo. Pred tem nisem imela nobenih izkušenj, le veliko željo. In seveda sem jahanje takoj vzljubila, konji pa so mi po začetnem strahospoštovanju zelo prirasli k srcu.