O ljubosumju

Rada bi se pogovorila.

Pošlji.

Prva različica sporočila, ki sem ga napisala Martinu, potem ko sem izvedela, da se je na žuru za valentinovo poljubljal z Emo, je bila sicer najmanj sedemindvajsetkrat daljša. V njej sem izrazila celo paleto vse prej kot prijetnih čustev. Ampak Klara Jasna, ki je sedela ob meni in potrpežljivo čakala, da neham tipkati, je rekla, da Martin še v življenju ni prebral tako dolgega in kompleksnega besedila, zato naj se raje omejim na najnujnejše, če hočem kdaj dočakati odgovor. Potem sem poskusila še kakih trinajstkrat – čustveni naboj je bil vsakokrat manjši, in ko sem nazadnje napisala samo: Rada bi se pogovorila, nisem čutila več skoraj ničesar. Takrat je tudi Klara Jasna pokimala:

»Pošlji.«

V trinajstih sporočilih, ki sem jih izbrisala, sem napisala vse, kar mi je ležalo na duši: da se to, kar je naredil Martin, ne dela. Da ni bilo lepo, da mi ni povedal. Da ni bilo prav, da se je poljubljal z Emo, četudi je šlo za izziv v igri. Da sem jezna, žalostna, razočarana, da mu ne morem več zaupati, da ga nočem več videti in da ga po drugi strani hočem videti čim prej, ker bi rada, da se opraviči, čeprav, a za kaj takega sploh obstaja opravičilo? Najmanj petkrat sem napisala: Zakaj??? In vsaj tolikokrat tudi: Zelo si me prizadel. Uporabila sem veliko preveč ločil.

Čez približno eno uro je moje sporočilo dobilo oznako seen. Ampak Martin ni poslal odgovora.

Odgovoril ni niti do večera.

In ne do naslednjega jutra.

Niti do popoldneva.

Ker so bile počitnice, se nisva srečala v šoli.

Nikjer se nisva srečala.

Nisem vedela, kje je. Ali so šli s starši smučat. Ničesar ni objavil, ničesar ni napisal.

In meni, ki sem ostala doma, so se minute vlekle kot ure.

Tudi če ne bi ostala doma, bi se mi minute vlekle kot ure. Mučne minute, še bolj mučne ure.

Samo o tem sem razmišljala, kaj se mu plete po glavi. Ali kdaj pomisli name? Je zaljubljen v Emo? Ima slabo vest? Ali mu je vseeno zame? Se Ema bolje poljublja? In kaj, če je to to? Kaj, če me bo zdaj zapustil? Kaj, če bi morala jaz pustiti njega? Kaj, če se mi vsi smejijo, ker se je moj fant poljubljal z drugo punco, jaz, koza, pa tega nisem vedela, slutila, mislila sem, da je vse okej, pa ni bilo niti najmanj okej, kako naj sploh še kdaj komu zaupam?

Klara Jasna, ki je na srečo tudi ostala doma, ker sovraži vse zimske športe, razen če jih gleda po televiziji, me je tolažila, kot je vedela in znala. Saj se je trudila, ampak … Mislim, da se temu, ko je nekaj neučinkovito in nekoristno, reče blažev žegen. No, njena tolažba je bila en točno tak blažev žegen. Pomagala je približno toliko, kot če bi odprto rano skušal pozdraviti z daj, naj malo popiham.

In moje srce je bilo res ogromna odprta rana. Ne samo, da se ni celila – z vsakim dnem, ko se Martin ni nič oglasil, se je le poglabljala. Klara Jasna me je prepričevala, da od metaforično razklanega srca ni še nihče zares izkrvavel, ampak bolečina je bila resnična. Nisem imela uničenih samo počitnic. Mogoče bo uničeno tudi moje življenje.

Pisk

Telefon je zapiskal šele v petek, torej skoraj cel teden pozneje.

Nazaj s smučanja a se kj dobiva

Sedem dni.

Sedem dolgih dni, ki so se vlekli kot sedem let.

Sedem mučnih dni, sedem še bolj mučnih let.

Priznam, da me je prešinilo, da bi ga pustila čakati na odgovor najmanj še enkrat toliko. Ker kaj se pa to pravi, da nekomu cel teden puščaš kri. Toda po drugi strani mi je bilo jasno, da ne bi ta čas sama prav nič manj trpela. Še vedno bi v glavi vrtela najrazličnejše scenarije in še vedno bi bili dnevi neskončni in krvavi.

Začela sem iskati primeren odgovor. Spet sem startala pri epski širini in podrobnih opisih neželenih čustvenih stanj, da ni lepo, da se ni nič oglasil, da ni prav, da se ni odzval, čeprav je vedel, da sem v stiski, da sem še vedno jezna, žalostna, razočarana, da mu ne morem več zaupati, da je brezveze, da bi se še videla, ampak da bi se mogoče morala, da si v živo poveva, kar je še povedati, če je sploh kaj … (potem sem malo pojokala) … Spet sem najmanj petkrat napisala tudi: Zakaj??? In vsaj tolikokrat: Zelo si me prizadel. Uporabila sem še več ločil kot zadnjič.

Vse bolj dvomim, da čas celi rane. Včasih jih samo poglablja.

Tokrat ob meni ni bilo Klare Jasne, ampak sem se cenzurirala kar sama. Pisala sem in brisala in pisala in brisala in vsakokrat zraven manj jokala, klicaji in vprašaji so kopneli in moji stavki so bili vse krajši in vse manj čustveni. Na koncu sem natipkala samo:

Okej

in že skoraj stisnila Pošlji …

Klic

… ko je telefon zazvonil.

Lahko ugibate, kdo je bil na drugi strani, ampak po mojem je to najlažja uganka na svetu. (Zmotili ste se edino, če niste nameravali reči: Martin.)

Avtomatično – dejansko nisem nič razmišljala in to sem pozneje prisegala tudi Klari Jasni, ko je hotela natančno poročilo – sem podrsala po zeleni slušalki in prikazala se je slika.  

»Ja?« sem se oglasila. Srce mi je poskočilo, ko sem ga zagledala na zaslonu, bil je nekoliko zagorel in še bolj luštkan.

»Ej,« mi je odvrnil.

Tako sem bila presenečena, da ga vidim, da sem za hip pozabila, da sem besna, razočarana, žalostna, negotova, ljubosumna … pač vse to. Zato sem vprašala:

»Kako je bilo na smučanju?«

»Mah, še kar,« je odgovoril. In potem dodal: »Kako si pa ti?«

V tistem se je vse vrnilo. Spomnila sem se, kako sem. Kako sem bila. Nazaj je prišlo vse trpljenje. Spet sem začutila kamen v želodcu in kri je bušknila iz mojega srca kot voda iz hidranta. Iz mene je bruhnilo:

»A zdaj te pa nenadoma zanima, kako sem?« sem skoraj zavpila. »Prej nisi pa nič pomislil na to? Recimo, ko si se zalizoval z Emo? Ali ko se nisi hotel pogovarjati o tem? Ko sem bila cele počitnice sama doma in sem mislila, da bom umrla?«

Molčal je in gledal v tla.

»Ti kar povem, kako sem,« sem skoraj vreščala. »Slabo sem. Evo! Obupno! Če te je že zanimalo.«

S še vedno umaknjenim pogledom je zamomljal:

»Pa kaj zganjaš tako dramo. Saj ni bilo nič.«

Pomislila sem, da ne slišim dobro.

»Prosim?«

»Zmeraj nekaj kompliciraš.«

»Kaj?«

»Tisto z Emo je bila neumna igra,« se je branil. »Nisem ti povedal, ker ni bilo kaj povedati. Tudi ti mi ne poveš vsega, kar počneš. Recimo, kaj delata s Klaro Jasno, o čem vse klepetata.«

Zajecljala sem: »Saj ne misliš resno. Ne moreš primerjati poljubljanja s sošolko, ki ti je, mimogrede, menda najbolj všeč, z mojimi klepeti s Klaro Jasno.«

To je, priznajte, zares zvenelo preneumno.

»A veš, kolikokrat se počutim povsem izločenega, ko se vidve hihitata. Nonstop si pišeta, tudi če si z mano.«

»Nisi resen,« sem ponovila. »Ne moreš biti ljubosumen na mojo najboljšo prijateljico.«

»Saj nisem,« je ugovarjal. »Na nikogar nisem ljubosumen.«

Zavila sem z očmi. »Že v redu.«

»Ti pa tudi ne kompliciraj z nekim ljubosumjem. Z Emo ni bilo nič, šli smo se igro, eno sem moral izbrati, dobil sem izziv, opravil sem ga. Kaj je to takega. Poleg tega Ema hodi z Damirjem.«

Na to nisem pomislila. Ubogi Damir. Kdove, ali so mu povedali, kaj se je dogajalo na žuru.

Martin je zavzdihnil, kot da se mu vse skupaj že neskončno vleče. »Kaj potem,« se je skušal vrniti k izhodišču. »Se dobiva ali ne?«

Dilema

Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tako grozljivo razdvojena.

Del mene si je želel, da bi lahko vse pustila za sabo in naredila, kot je predlagal Martin. Vse bi vrgla čez ramo, pozabila, da se je zgodilo karkoli nenavadnega, in verjela, da tisti poljub zares ni nič pomenil, da je bila samo butasta igra in da kompliciram. Imam simpatičnega fanta, ki se je vse do incidenta vedel tako, kot se vedejo vsi pravi fantje. Prijazen je bil, ljubeč in skupaj sva se imela fino. 

Ampak po drugi strani sem zadnji teden trpela, kot ne vem, če se lahko trpi v taki pravi zvezi. Izgubila sem zaupanje in videti je bilo, kot da je Martinu malo mar za to. Ni se trudil pojasniti, niti se ni opravičil. Moje ljubosumje je označil za kompliciranje in mi vrgel pod nos, da ga moti, ker imam zaupen odnos s svojo prijateljico. Pri čemer se je Klara Jasna ves ta čas trudila, da bi mi olajšala trpljenje, in čeprav pri tem ni bila uspešna, ji tega res ne morem zameriti. Saj ni bila ona kriva, da mi je hudo. Skušala je popraviti njegove napake. Midve sva se kljub temu zbližali, medtem ko se je on še bolj oddaljeval.

Kakšna trapasta dilema. Nikoli se ne bi smela odločati med fantom in najboljšo prijateljico. V mojem svetu soobstajata prijateljica in fant. Poleg tega je bil nezvest on, ne ona. In če na vso stvar gledam tako, sem bila zelo zvesta tudi jaz. In to obema!

»In?« se mu je mudilo.

Še vedno nisem vedela, kaj naj odgovorim.

Ni prav, da te fant prevara, iz kakršnegakoli razloga že, in skuša to prikazati kot tvojo krivdo.

In ni prav, da ga imaš še vedno rad, čeprav je toliko razlogov, da bi mu zameril.

»Potrebujem čas,« sem končno spravila iz sebe. »Veliko moram razmisliti. Ni, da te nočem videti. Ampak zgodilo se je marsikaj in mi leži v želodcu.«

Če me imaš res rad, boš počakal, da razmislim.
Ne vem, zakaj si tega nisem upala izreči na glas.

»V redu,« je skomignil. »Javi, ko se boš odločila.«

Potem je prekinil zvezo, jaz pa sem obsedela s telefonom v roki in še dolgo strmela v prazno. Nisem si predstavljala, da se bo tako končalo. Pojma nisem imela, kaj naj naredim. Bolj ko sem brskala po svoji vesti, manj mi je bilo jasno, kako naj grem naprej.

V pomanjkanju kakršnekoli druge ideje – in z grozljivo tesnobo v sebi – sem med stiki poiskala Klaro Jasno. Morda bo vedela ona.

Kliči.

Spet je bruhnilo iz mene. In verjemite, potem se je še bolj zapletlo.