Osamljenost boli!

Najbrž ni večje krivice od tega, da je na svetu več kot osem milijard prebivalcev, raziskave pa kažejo, da smo ljudje vse bolj osamljeni. Kaj je zdaj to? Več ko nas je, bolj smo sami ali kaj? Kje je tu logika? Z osamljenostjo se lahko srečujemo v vseh življenjskih obdobjih, najpogosteje pa jo doživljajo starostniki in najstniki. Okej, pavza. Začeli smo čisto preveč črno. Ampak na srečo ni.

Nekdo, ki ne pozna občutkov osamljenosti, bi morda rekel: »Pa dobro, človek, nisi lačen, nisi žejen, imaš streho nad glavo, si na toplem, okrog ušes ti ne švistajo bombe, lahko hodiš v šolo/službo. Kaj sitnariš?« Vendar ni tako preprosto, kot dobro ve tudi Osamljenka, ki nam je pisala.

Alarm v možganih

Želja po pripadnosti, sprejetosti in povezanosti z drugimi je človekova osnovna potreba. Človek je lahko preživel le v skupnosti, saj sam nikakor ne bi mogel premagati vseh tistih prazgodovinskih levov in kač. Nima ostrih krempljev, nima močnih zob in še precej počasen je. Skupina je pomenila več oči, več rok, več zamisli, skupinski lov in delitev hrane, izmenjavo izkušenj (kako se zakuri ogenj, kako se naredi orodje, kaj je nevarno …).

Možgani so si to dobro zapomnili, zato osamljenost obravnavajo precej podobno kot lakoto in žejo. Zazvonijo jim rdeči alarmi. Red flag na polno! Žeja sporoča: »Spoštovani! Temu telesu dramatično primanjkuje vode, ki jo nujno potrebuje. Alo, pit!« Lakota naznanja: »Hej, bi ti mogoče kaj vtaknil v usta, energije ti zmanjkuje, model!« Pa občutek osamljenosti? Ta kriči: »Sam, sama ne zmoreš! Slabo se bo končalo. Potrebuješ človeško povezanost.«

Občutek osamljenosti torej lahko primerjamo z lakoto in žejo – vse troje je stanje pomanjkanja. In še nekaj! Odkrili so, da možgani obravnavajo osamljenost enako kot telesno bolečino – »zasvetijo« isti deli možganov, kot če te recimo grdo kljuva v zobu ali imaš peklenski glavobol.

Če povemo zares preprosto: osamljenost ni pretiravanje, ni samo v glavi in dobesedno boli.

Nič ni narobe s tabo

Ko smo osamljeni, krivdo radi pripišemo sebi. Če ne bi bil/a tako čuden, čudna … Če bi bil/a lepši, lepša … Če mi ne bi ravno takrat, ko je treba kaj povedati, otrpnil jezik … Nisem dovolj zanimiv/a … Naši notranji kritiki priredijo veliko in glasno zabavo.

V resnici pa občutek osamljenosti še zdaleč ne pomeni, da je kaj narobe z nami. Ne pomeni, da smo čudni, nesposobni, nezanimivi, težavni … Pravzaprav nasprotno. Pomeni, da naši možgani delujejo točno tako, kot morajo.

Razumejo, da nas povezanost varuje in nam pomaga, zato nas ob pomanjkanju prijazno potrepljajo po rami in opozorijo. Pomeni, da smo živi, čuteči in normalni ljudje.