Jessica Townsend: Lov na Morrigan Vran

»Obladovanje in distrakcija je nekaj podobnega, kot če bi poskušal zatesniti na tisoče lukenj, ki puščajo, s samo desetimi prsti,« jim je povedala starešina Quinn in se premikala bistveno hitreje kot je Morrigan mislila, da zmore. »To je natančno, nehvaležno, umazano, nevarno in ponavljajoče se opravilo, ampak si lahko štejemo v čast, da ga smemo opravljati. In zdaj je ta čast doletela tudi vas.«

Zasukala je glavo na eno in drugo stran ter pogledala šolarje, ki so hiteli ob njej.

»Vem, kaj se sprašujete. Enako, kot se sprašujejo učenci vsako leto. Kaj to pomeni za vas? Ste bili nevede vpoklicani v vojsko, kjer se boste morali boriti s temnimi silami in se vse življenje bojevati z bitji noči?«

Morrigan se sploh ni spraševala tega, ampak zdaj se je pa začela.

»No, mogoče. Če želite. Če ste dobri v tem. Morda pa vam ne bo treba nikoli več videti tistih salamenskih reči. Morda je vaša usoda, vaša vseživljenjska vloga v Čudežnem društvu prinašati luč na svet, v kakršni koli obliki že – glasba, umetnost, politika ali zares izvrstna porova in krompirjeva juha – in s tem uravnotežiti temo. Zamotiti ljudi pred njo. Poskrbeti, da ne pogoltne Nikdarja.«