Nočem več biti jaz, hočem biti nekdo drug

Najlepši trenutek v mojem življenju je bil, ko sem stopila na oder pred množico, ki je vzklikala moje ime. V roke sem prijela mikrofon in zaslišali so se prvi takti glasbe. Poneslo me je nekam med oblake, in ko sem odprla usta, je zvok sam od sebe švignil mimo glasilk, kot bi se iz mene oglasilo nekaj iz drugega vesolja. Množica je pela z mano. Počutila sem se, kot da letim. Življenje je bilo popolno.

Vsakomur privoščim, da bi se kdaj tako počutil. Toda žal ima pri meni vse, kar se zgodi lepega, zmeraj en ampak. Saj so mi kupili barbiko, ampak ji je že prvi dan odpadla noga. Saj sem zmagala na šolskem iz Vesele šole, ampak sem za državno dobila trebušno gripo. Saj se fantje ne obrnejo stran, ko me zagledajo, ampak se vame nobeden ne zaljubi. Saj nimam slabih genov, ampak so se izrazili porazno. Saj sem doživela trenutek popolnosti, ampak je bil samo v sanjah.

Pravzaprav je bilo še huje. Sanjala sem pri belem dnevu. Med reševanjem naloge za matematiko. Saj drugače nisem slaba učenka, ampak če me vprašate, kako se reče trikotniku s pravim kotom, bom napisala: Adele. Presneto.