Zavetišče za živali bodo podrli. Kako to preprečiti?

Lajal sem in ju vlekel za sabo.

»Počasi, počasi,« me je miril Primož, »saj greva, saj greva …«

»Ne morem ga več držati, tako me vleče,« je zastokala Simona in takoj je še Primož poprijel za vrvico.

Nenadoma sem se ustavil. Nista pričakovala in skoraj bi padla čez mene, pa sta se ujela drug na drugega. Kar je bilo prav luškano videti. »Mudi se!!« sem zalajal.

»Vem, da se mudi, ne pa tako zelo,« mi je odgovoril Primož.

»Ne razumem čisto dobro,« je rekla Simona in prekrižala roke v naročju, kar je pomenilo, da se želi temeljito pogovoriti. »Gremo na obisk v zavetišče za živali …«

Zalajal sem.

»To razumem,« je nadaljevala. »Ne razumem pa, zakaj se tako mudi, če gremo na obisk.«

»Zavetišče bodo zaprli, ker bodo na njegovem mestu zgradili trgovski center,« je razložil Primož.

»Jaaaa,« sem zalajal, »izpraznili ga bodo, moje prijatelje bodo poslali kaj vem kam. Starejših psov nihče noče, Reksa, Edvarda, Flokija, Brina in moje prijateljice Nane … Kaj bo z njimi?« sem na koncu kar malo zacvilil. Zvilo me je, ko sem pomislil na Nano. Sem pač čustven pes in mi ni vseeno.

Primož je hotel Simoni razložiti, kaj vse sem povedal, pa je rekla: »Se mi zdi, da sem razumela.«

Primož pa je kar zažarel: »Ti si res …« je rekel občudujoče in obmolknil.