Slaba ocena dobro

Ničesar v šoli ne sovražim bolj kot ure, ko dobimo nazaj test – niti prerivanja na hodnikih, nadutih devetarjev in polente z golažem iz šolske menze. Ko učiteljica vstopi v razred in vidim, da nosi pod roko kup papirjev, s katerih preti nekaj rdečega, me oblije zona in pozabim dihati, kot če bi gledala grozljivko in bi se zombi ravno pripravljal na napad. V trebuhu me začne črvičiti in lahko bi imela drisko, če bi si upala oditi na stranišče. A se raje ne premaknem s stola, ker me je strah, da me bodo noge izdale in se bom, kot sem dolga in predvsem široka, razlepila po svinjskih linolejskih tleh tik pred Lukovimi stopali in bo videti, kot da se mu klanjam. Poleg tega res nočem kakati, medtem ko učiteljica izreka mojo obsodbo. Prva hočem vedeti, ali je pred mano nebeška svoboda ali pekel, ko se bom trudila popraviti oceno. In tako pač nimam driske.

Dodatno me živcirajo učiteljice, ki imajo pred razdeljevanjem testov kilometrske govore o najpogostejših napakah, brezupni prihodnosti in izračunavanju povprečne ocene. Kot da jih kdo posluša. Kot da koga briga. Samo tisti kup papirja je pomemben in številka, ki tiči v njem. Vse drugo je zavlačevanje, da je ja še bolj napeto.

Kakšen resničnostni šov bi to bil! Vrtnica od sanjskega moškega ali petka od učiteljice, v resnici je to ista figa.

Štiri ali pet

Zadnji tedni pred počitnicami so bili še prav posebno mučni. Čisto vsak dan sem morala na silo zadrževati vsebino prebavil v sebi najmanj enkrat na pouk. Mislila bi si, da se tega sčasoma navadiš, a se ne – vsakič tišči in boli.

Milijon testov smo pisali in napetost se je stopnjevala do vrhunca. Moj svet se je skrčil na številke: na datume, odstotke in ocene. Če bi bili testi bolj vsaksebi, bi še šlo, ampak ko si enkrat na koncu z živci, ne moreš več biti na začetku in te iztiri že vsaka malenkost: vsak dan prezgodaj, vsak odstotek premalo in vsaka ocena navzdol.  

Slovenščino sem pisala pet. In sem rekla fju. Potem sem dobila petko pri angleščini. Nov fju. Še nekaj fjujev za likovno, glasbo in celo šport, kjer mi je po čudežu uspelo zalučati žogo čez mrežo in dobiti točko za ekipo. Dobro, priznam, temu sem namenila dva fjuja in glasen juhu – vesolje mi ne nakloni vsak dan take milosti, ne da bi pri tem poškodovala sebe ali soigralko ali podrla mrežo ali vse troje skupaj.