Nasilje med vrstniki

Pisala nam je Ginny. O nasilju sošolca. Žal njeno pismo ni edino te vrste, zato smo se odločili, da bomo o nasilju spregovorili v tokratni temi meseca. Žal je govoriti o nasilju danes že nekaj običajnega. Čeprav se o raznih oblikah nasilja veliko piše tudi v drugih medijih ali pa govori po televiziji in družabnih omrežjih, pa nasilja ni manj, temveč več. Razlogov je veliko. Gotovo pa je za povečanje kriv naš način življenja, ki ga prilagajamo družbi, v kateri živimo. Odtujenost, pomanjkanje strpnosti, tekmovalnost, hlastanje za denarjem in dobičkom, pa tudi revščina in boj za preživetje imajo velik vpliv. Zadnje čase narašča spletno nasilje, kot poseben pojav današnjega časa. Pil ima premalo strani, da bi se tehtno razpisali o vzrokih. Ampak dajmo si za začetek razjasniti, kaj nasilje sploh je, ker ga marsikdo marsikdaj zelo podcenjuje in jemlje kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar pač je bilo in je, in se ne da nič ukreniti.

Oblike trpinčenja

Med vrstnikih o nasilju govorimo tudi z besedo trpinčenje. Trpinčenje je oblika nasilja, kjer je žrtev podvržena namernim grožnjam ali pa je zaradi pritiskov drugih v nenehni stiski. Gre za pojave, ki bi jih lahko razvrstili od nedolžnega izzivanja, poniževanja pa do hujših obračunavanj ali napadov. Če pojav trpinčenja pogledamo bolj podrobno, ga lahko razvrstimo v več oblik:

• besedno – mučitelji skušajo svoje žrtve prizadeti z besedami,
• telesno – na primer porivanje, pretepanje, brcanje, boksanje in podobno,
• socialno – tiho nasilje, kjer gre za izključitev iz družbe, vrstniki žrtvi obrnejo hrbet, se brez pojasnila ne družijo več z njo, ji s svojim vedenjem skušajo vzbuditi slab občutek,
• psihično – posmehovanje ali norčevanje zaradi drugačnosti, na primer zaradi videza, telesnih posebnosti, načina obnašanja, pripadnosti drugi kulturi ali kakšnih drugih razlogov, obkladanje z žaljivimi vzdevki.

Socialno in psihično trpinčenje sta na prvi pogled milejši obliki nasilja, vendar pa celo bolj nevarni, saj sta manj vidni, a sistematični, dolgotrajni in ne dopuščata obrambe. Povzročata hujše posledice, ker ju je težje prepoznati in se učinkovito odzvati.

Za otroke in najstnike je vsaka oblika nasilja hudo ogrožajoča. Vsi, ki doživljajo vrstniško nasilje, so prestrašeni in zaskrbljeni, mnogi izgubijo zaupanje tako v odrasle, ki jim ne pomagajo, kot v šolo, ki ni dovolj varen prostor. Nasilje pusti posledice pri vsakem človeku, čeprav se nanj različno odzovemo. Običajno nas izkušnja z nasiljem nauči, da se močnejšemu uklonimo, da je slabo pokazati čustva strahu ali bolečine in da so pred nasiljem varni le tisti, ki so sami nasilni do drugih in uživajo njihovo strahospoštovanje. Vendar pa tak odnos do nasilja povzroči več škode kot koristi.

Je nasilje res »normalen« del odraščanja?

Nekatere oblike ne preveč prijetnega merjenja moči so obstajale že od nekdaj in že naši starši so nas učili strategij, kako naj se uspešno upremo nasilnim situacijam. Še danes velja eno od pravil »udari nazaj«, ki pa ni vedno učinkovito. Prav tako je »pusti me pri miru« lahko reči, na žalost pa to pogosto ne zaleže kaj dosti. Če gre namreč za pravo ustrahovanje, so po navadi žrtve tisti, ki so šibkejši ali kako drugače nemočni in se ne znajo postaviti zase. Načini samoobrambe so precej odvisni od osebnosti posameznika. In vsi žal na tem področju nismo dobro opremljeni.

Zdi se, da predvsem odrasli velikokrat ne znamo dobro ločiti, kdaj je zbadanje, poniževanje, ravsanje ali kakšno drugo »merjenje moči« še tisto, kar sodi v normalno odraščanje, in kdaj gre za nasilje, ko je treba ukrepati.

Nekateri odrasli, celo nekateri vzgojitelji,  učitelji ali tisti, ki delajo v pedagoškem poklicu, še vedno mislijo, da so šikaniranje, ustrahovanje, izsiljevanje, grožnje ali  fizično nasilje vedno bili in bodo in so pač sestavni del odraščanja.

Tako predolgo puščajo stvarem, da gredo svojo pot, saj naj bi se otroci in mladi na ta način utrjevali in krepili za življenje. Vendar pa današnje oblike nasilja med odraščajočimi že dolgo nimajo ničesar skupnega z običajnim merjenjem moči. Dejstvo je namreč, da takšne oblike nasilja v sodobni družbi naraščajo, da živimo življenje, ki žal spodbuja nasilno vedenje, in da si pred temi pojavi ni dobro zatiskati oči.

Ustavljanje nasilja je dolžnost odraslih, za otroke in najstnike je to prezahtevna naloga, saj imajo premalo znanja in izkušenj, da bi nasilje ustavili sami. Še odrasli se pogosto sprašujemo, kako naj se nasilja lotimo, da ga bomo preprečili in da ne bo škoda še večja.