Kristina Gudonytė: Dnevnik poredne punce

Ženska mačka se je, ne da bi počakala na moj odgovor, počasi sklonila naprej in začela nadvse tiho govoriti. Moje razpoloženje se je še poslabšalo.

            »Verjetno razumeš, zakaj te je mama pripeljala sem. Pametno dekle si in ničesar ne nameravam skrivati pred tabo. Ja, tvoja mama mi je povedala za tvoje težave. Zelo jo skrbi zate in misli, da ti lahko pomagam. Verjemi mi, res ti lahko pomagam in tega si resnično želim. Ne le tebi, tudi tvoji mami. Vidim, da ti tukaj ni všeč, vidim, kako se upiraš in mi ne zaupaš. To je normalno, sploh se ne čudim, na tvojem mestu bi se najbrž tudi sama obnašala podobno. Toda če že ne zaupaš meni, zaupaj vsaj mami. Veliko mi je povedala o tebi. Si sploh predstavljaš, kako je ponosna nate? Verjemi mi, Kotrina, mama te ima neskončno rada in ti želi samo dobro, Sprosti se že vendar, draga Kotrina …«

            Prekleto! Začutila sem, da mi gre močno na jok. Kar tako, brez razloga! O, kriza. V grlu se mi je nabiral cmok, oči so mi zalivale solze.