Teta Justi

A bi me, lepo prosim, nekdo prebudil in mi povedal, da so to samo nočne more, grde sanje, ne pa dejansko življenje. Spet vojna, spet človeško trpljenje, spet na tisoče otrok mrtvih, ranjenih in pregnanih, s strahom v široko odprtih očeh čaka, da jih kdo reši, jim pomaga, jih potolaži, jim da vodo in hrano … Ne tako daleč od nas v Izraelu, v Palestini. Nekdo lahko reče, Justi, pa ne glej televizije, ne beri časopisov. A to ne bi nič spremenilo. Trpljenje in smrt bosta še naprej naša realnost, naš vsakdan. Lačni, bolni, ranjeni nedolžni otroci bodo še vedno tu, blizu nas, pa če še tako trdno zapiramo oči in zaklepamo srce, češ, kaj pa imamo mi s tem.  Vem, da vi, dragi moji pilovčki, člani in ljubitelji našega kotička, niste krivi za to morijo in trpljenje in kaj dosti ne morete narediti, da ju ustavite. A nekaj lahko. To vas prosim; ko bo čas, ko bo mogoče, ko pride trenutek, da lahko pomagamo, pomagajmo. Naredimo vse, da se  tem vašim nič krivim vrstnikom čim prej zacelijo duševne rane in da čim prej zaživijo vsaj malo normalno življenje, občutijo vsaj malo srečno otroštvo, ki se nam tukaj zdi čisto normalno in samoumevno. In  še nekaj vam polagam na srce. Ko boste starejši, ne ponovite sedanjih napak odraslih, ki so zakuhali vso to smrtonosno godljo. Bodite srčnejši, strpnejši in pametnejši od nas.

Vaša zelo žalostna Justi