Anoreksija

Veliko pisem dobimo v uredništvo, v katerih pilovke sprašujete našo zdravnico ali pa pisma naslovite na naše uredništvo in pišete, da se bojite anoreksije ali pa se že spopadate z njo. Ker sem včasih kot psihologinja delala z mladimi, sem se spomnila dekleta, ki ni moglo pozdraviti anoreksije. Njena zgodba je bila strašljiva. Ne, nočem vas strašiti, samo opozoriti vas hočem na to grozno bolezen, ki na prvi pogled sploh ni videti tako huda. Pa to ne velja samo za dekleta, tudi vse več fantov se znajde v krempljih te bolezni, vsaj tako pravi statistika.

Kakšna bolezen je anoreksija?
Zanjo je značilen velik strah pred debelostjo, strah, ki ne poneha tudi, ko se teža osebe, ki strada, zmanjšuje. Anoreksične motnje so v bistvu čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Anoreksična dekleta (v zadnjem času tudi fantje, čeprav še vedno v manjšem številu) so prepričana, da so debela, tudi če so že podhranjena in že izgubijo menstruacijo, kar je eden od znakov anoreksije. Njihova predstava o lastnem telesu je motena. Čeprav so videti že kot okostnjaki, se v ogledalu vidijo debele. Anoreksija nastaja postopoma. Začne se na prehodu iz otroštva v adolescenco (pri 8–12 letih starosti) in traja kar nekaj let, da oseba poišče pomoč. Začetki anoreksije so nedolžni. Dekle se odloči, da bo shujšala in postala privlačnejša. Shujša nekaj kilogramov in odziv okolice (zlasti najstniške) je pohvalen. Teža ji pada, počuti se dobro in prvič v življenju ima občutek, da jo okolica opazi, pohvali, upošteva. Začuti, da ima moč in da nadzoruje svoje življenje. Toda hujšanje se ne ustavi in nenadoma nima več nadzora v svojih rokah. Občutki neustreznosti, neuspešnosti in še slabše samopodobe ter samospoštovanja so mnogo hujši kot prej.