Žrtev govoric

Še pred mesecem sem bila prepričana, da me najhujše, kar se mi lahko v šoli zgodi, čaka v učilnici za zgodovino. Ali matematiko. Ali biologijo … Ampak danes vem, da sem se motila. Najhujše me je čakalo pred učilnico, na šolskem hodniku.

Pravijo, da človek vedno ve, kadar se dogaja nekaj čudnega, čeprav ne zna natančno določiti, kaj. Ni ravno, da bi ti v žilah pognale ledene sveče, da bi dobival napade božjasti ali sporočila od pokojne prababice, niti se ne počutiš kot na shodu faraonk, kot ljudje radi pretiravajo, postaneš pa nekoliko nemiren in sumničav – kot bi imel v kotičku očesa ves čas neko senco, ki ne bi hotela stran. V maminih duhovnih knjigah temu rečejo intuicija in v očijevih kriminalkah slutnja. Sama bi pojav opisala kot neprijetne sanje, samo da ni noč in da ne spiš.

»S Tomom ni isto, kot je bilo,« sem potožila Klari Jasni – spomnim se, kot bi bilo včeraj, čeprav je bilo že pred nekaj tedni. »Manjkrat mi piše in mislim, da me manj gleda v oči.«

Klara Jasna se je nakremžila, kot bi ji pod nos pomolila plesnivo nogavico. »Prisežem, da si najbolj komplikatorski človek, kar jih poznam,« je rekla med globokim izdihom. »Nikoli ti ni prav – ali te gledamo preveč naravnost ali premalo postrani. Ali se ti kdo prilizuje ali pa te ignorira. Zmeraj te nekaj moti, nemogoče ti je ustreči.« Posmehnila se je: »Ubogi Tom bi potreboval navodila za uporabo. Vsak dan ob sedmih ji napiši sporočilo s štirinajstimi znaki, med njimi naj bodo vsaj trije šumniki. Ob desetih naj sledi sporočilo z dvanajstimi čustvenčki, med katerimi se sme vsak ponoviti največ dvakrat. Glej jo pod kotom sto osemdeset stopinj, vsakršno odstopanje mora biti opravičeno z zdravniškim potrdilom o trzavici ali okvari ravnotežja …«

»Kakšna koza si.«

S Klaro Jasno sva taki prijateljici, da si ji to upam reči. Ve, da jo imam rada, čeprav bi jo marsikdaj najraje utopila v žlici vode. Tudi ona ve, da sva taki prijateljici, da mi lahko reče, da sem včasih preobčutljiva … Pač z drugimi besedami, no. (Nisem tako malenkostna, kot ves čas namiguje!)

»A potem misliš, da pretiravam? Čeprav imam vsakič, ko se dobim z njim, v kotičku očesa senco?«

Zavila je z očmi in pribila: »Pa pojdi k okulistu!« Potem je spravljiveje dodala: »In uživaj v dejstvu, da imaš super fanta. Nekateri smo še vedno samski. Naj te spomnim, kako je to, če si slučajno pozabila. Be-dno.«

Pokimala sem. Ampak globoko v sebi nisem bila nič bolj pomirjena kot takrat, kadar vem, da se nisem dovolj učila, mami pa mi reče, da bo gotovo vse v redu.

Tudi mame in najboljše prijateljice včasih ne vedo vsega.