Nov začetek

Nenavadno poletje je za mano. Potem ko sem v prvih tednih počitnic skoraj dobila družabno življenje in fanta, sem v enem samem večeru z eno samo odločitvijo preobrnila tok zgodovine in povzročila, da sem preostanek poletja preživela natanko tako kot zadnjih trinajst let – v samoti, med razmišljanjem, da bi moralo biti drugače (boljše). To seveda ni bilo posebno navdušujoče (kot si najbrž lahko predstavljate), je bilo pa vsaj malo koristno. Dokopala sem se namreč do zaključka, da na življenjsko usodo še najbolj vpliva to, ali si se rodil pod srečno zvezdo ali ne, in da brez vsaj kančka sreče v življenju nimaš dosti šans, da bi bil … no, to, srečen. Ker a veste, kovanec zmeraj lahko pade na pravo ali napačno stran. Na loteriji lahko zadeneš ali ne. In »bi hodila z mano« te lahko vpraša fant, v katerega si že več let noro zaljubljena – ali pa njegov prijatelj. Ali sploh nobeden več, potem ko se odločiš, da boš tistega prijatelja zavrnila, ker je tvoje srce pač že oddano, pa čeprav nesrečno. Saj ne moreš biti z enim in razmišljati o drugem, no. Ali kar tako obupati nad ljubeznijo na prvi pogled. Povem pa vam, da se, čeprav mislim, da je bila moja odločitev pravilna (podvomim samo kdaj pa kdaj, ko si predstavljam, da bi lahko v dvoje strmela v poletno zvezdnato nebo, namesto da sama buljim v nemi telefon), včasih vseeno počutim kot utopljenec, ki se tu in tam pririne do gladine, da zahlasta po zraku, potem pa spet potone proti morskemu dnu.