Jurij Zrnec

Z Jurijem Zrnecem sva se spoznala na snemanju filma Gremo mi po svoje davnega leta 2009. Izid filma Gajin svet 2, v katerem ima Jurij pomembno vlogo, nama je dal priložnost, da sva po dolgem času v prijetnem počitniškem vzdušju ponovno poklepetala.

Začniva pri tvojih najstniških letih. Kakšen osnovnošolec si bil?

Bil sem aktiven, samostojno sem se učil kitaro, vse me je zanimalo, užival sem v naravi, na morju, rad sem se potapljal, lovil, užival sem v družbi starejših. Mislim, da sem bil lepo vzgojen, prijazen, drugi so bili bolj lumpi od mene.

Si bil od nekdaj tako zabaven?

Ja, ljudje so se mi smejali od majhnega. Sem se tudi sam spraševal, zakaj je to tako. Vse je nekako povezano. Vedno me je zanimal svet detajlov, ljudi, tudi politike. Ampak ni me zanimalo toliko, zakaj se nekaj dogaja, temveč kako se nekaj dogaja. Morda imam prirojeno uho, da slišim, opazim zanimive podrobnosti. Navdihovali so me politiki, kot sta bila Reagan in Gorbačov, ter zvezdniki, kot sta Elvis Presley in Michael Jackson.

Torej si rojen zabavljač?

Enkrat mi je slovenski režiser Mile Korun rekel, da sem tako fajn, ker sem samega sebe tako vesel. To bi še najbolj približalo tisto, kar mi je položeno v zibelko. Zna biti pa tudi malo moteče, so priložnosti, kjer smeh ni na prvem mestu, npr. pogrebi ali bolnišnice. In tudi v takšnih situacijah čutim poglede, kaj bom pa zdaj naredil, včasih se kar pričakuje, da nekaj bo, pa čeprav ni nič.

Imaš mogoče kakšen trik za zaljubljence, kako osvojiti svojo simpatijo?

Pišuka, ne vem, v mojem času, to so svetlobna leta nazaj, še nismo imeli vseh teh telefonov in aplikacij. Se mi zdi, da je danes svet mladih zelo drugačen. Mogoče pridejo prav kakšne posebne superge, igranje inštrumenta, kak performans, vsekakor pa je najbolj pomembno, da znaš prisluhniti, se pogovarjati in da imaš srce na pravem mestu. Priporočam tudi pristop v živo, na štiri oči, mimo Snapchata.

Veliko naših bralcev se boji govornih nastopov, spraševanj, imajo tremo. Kako jo premagati?

Trema je ena zelo zanimiva stvar, to je tako kot šok pri nesreči, lahko deluje rešilno, lahko pa te sesuje. Z leti, proti odraslosti, se baje povečuje, odvisno, nekateri ljudje imajo zmeraj večjo tremo, vidijo vedno več ovir … Vsekakor pa lahko rečem: vaja dela mojstra. Bolj ko si suveren v katerikoli stvari, manjša je možnost, da boš zafrknil. Če si nepripravljen, je to gambling. Včasih rata, včasih ne. Medtem ko se dobra priprava, vaja, dolgoročen premislek o nastopu splača in obrestuje.