Pomembno je, kako začneš!

Pravijo, da se po jutru dan pozna. Moja babica je rada rekla: Kakor boš sejal, tako boš žel. In to je moja travma, že odkar vem zase (kar najbrž dokazuje, da reklo drži – zafurali so me že v štartu). K pisanju tega teksta se spravljam, kot bi odločal o življenju in smrti, in začetek sem že vsaj sedemnajstkrat zbrisala, pri čemer ne vem, ali bo ta, ki ga bom na koncu pustila, pravi ali ne.

Pri vsem je tako, da najtežje začnem. Kaj, če se bom že po nekaj korakih zaletela v zid? Kaj, če bom zašla v slepo ulico? Kaj, če bo pot doooolgaaa in dolgočaaaasna in bodo vsi rekli, da sem najbolj bedno bitje na svetu, samo zato, ker bom narobe izbrala izhodišče?

Tisti, ki me še ne poznate: ja, rada dramatiziram. In ja, zame je vse usodno. Ampak po mojem večinoma ne pretiravam!!! (Samo včasih. Recimo s klicaji.) Življenje je pač usodna in dramatična reč, sploh če si majhna, mozoljasta, okrogla najstnica s ščetinastimi lasmi in kosmatimi nogami, ki kar naprej zardeva in se poti. (Jaz.)

Te počitnice so mi čisto prehitro minile. Niti slučajno nisem hotela nazaj v šolo. Zadnji teden sem celo intenzivno razmišljala, kako bi se ji lahko izognila, pri čemer sem kolebala med hlinjenjem alergije na matematiko in napadom božjasti. Nazadnje ni delovalo ne eno ne drugo. »Hitro se boš navadila,« me je odpravila mami, ko sem ji potožila, da me je strah začetka šole – pravzaprav me večinoma tako odpravi, kadar imam težavo. Njej se zdi, da je vse, kar me obremenjuje, pomanjkanje navade, kar je naravnost smešno, glede na to, da je moje življenje strahotno navadno (in kot razumem, kadar prisluškujem njenim pogovorom s prijateljicami, gre »ena sama rutina« na jetra tudi njej).