Ali verjamemo v duhove?

Verjetno si vsi kdaj v življenju zaželite, da bi vam domačo nalogo napisal kakšen dober in prijazen duh. Da bi pisal kakšen matematični test ali bil vprašan snov namesto vas. Vem, da zdaj, ko začenjate novo šolsko leto, tole sploh ni slaba ideja. Seveda se lahko malo hecamo na račun tega. Presenečeni pa boste, ko boste videli, da ljudi, ki resno verjamejo v duhove – se pravi neke nadnaravne sile – sploh ni malo. Če se jim po branju naše zgodbe pridružite in se lotite klicanja duhov, velja opozorilo – poleg dobrih seveda obstajajo tudi hudobni duhovi. Zato previdno!

Duh iz londonske hiše

Hiša strahov na Berkeleyjevi ulici številka 50

Za najbolj pogubnega duha 19. stoletja velja londonski duh, ki je strašil v hiši številka 50 na ulici, imenovani Berkeley. Številne zgodbe s smrtnimi žrtvami, ki so krožile, so dokazovale, da je hiša na omenjeni številki zakleta. Neki pogumni plemič – lord Lyttleton po imenu – je sklenil, da bo skrivnosti prišel do dna, in sicer tako, da bo preživel noč v zloglasni hiši.

S seboj je vzel dve pištoli – eno je napolnil s pravimi naboji, drugo s srebrnimi kovanci po šest penijev – verjel je pač, da so to talismani, ki naj bi odganjali hudobne duhove. Ko je ponoči nanj planila nerazločna postava, je vanjo izstrelil vse penije. Morda je talisman resnično deloval, saj je Lyttleton ostal živ in svojo dogodivščino opisal v knjigi z zgovornim naslovom Zapiski in dvomi, ki je izšla leta 1879. V njej piše dobesedno takole: »Nobenega dvoma ni, da je hiša s svojimi nadnaravnimi silami smrtno nevarna človeškemu telesu.«

Za tolažbo – zdi se, da se je zli duh v novejšem času odpovedal svojim nočnim pohodom. V omenjeni hiši je zdaj knjigarna in v bližnjem parku se radi zbirajo slavčki.

Fantomska kočija

Vhod v graščino Breckles Hall, kjer so prebivali plešoči duhovi

Tudi graščina Breckles Hall v Angliji je razvpita po nadnaravnem dogajanju. Tokrat iz začetka 20. stoletja. Divji lovec Jim Mace je skupaj s prijateljem – potem ko sta se napila v vaški gostilni – sklenil, da bo na posestvu, ponoči, seveda, uplenil par jerebic. Vedela sta, da na gradu ne živi nihče, čeprav so vaščani govorili, da so včasih njegova okna razsvetljena in da se vidijo plešoči duhovi. Zato sta junaka po uspešnem lovu na jerebice hotela ujeti še kakšnega duha. Ko se je iz graščine pripeljala fantomska kočija, iz katere je izstopila ženska, vsa ovešena z dragulji, in se zastrmela Maceu v oči, je lovec zakričal in se brez zavesti zgrudil.

Njegov prijatelj je zdirjal v bližnjo hišo po pomoč. Ko je povedal svojo zgodbo, se seveda ponoči nihče ni upal približati posestvu. Tako so truplo divjega lovca našli šele naslednje jutro. Obraz je imel neprepoznaven od strahu.