Teta Justi

Ljuba NeedHelp!

Tudi tebi in vsem tebi ljubim vračam dobre želje ob vstopu v novo leto, ki bo, srčno upam, eno lepo, dolgočasno, mirno, čim prej brezkoronsko, za kar pa moramo, tako kot sem malo pesnila v uvodu, največ narediti sami. In ljubezen je tu zelo pomembna. Brez nje ne pridemo nikamor. Zna biti naporna, boleča, negotova, ampak res si brez nje ne predstavljam, da bi lahko prebrodili ne samo epidemične težave, ampak večino težav sploh. Govorim o vseh ljubeznih, starševski, bratsko-sestrski, prijateljski in seveda ljubezni, ki vsem mladim enkrat dela iskrice v očeh in metuljčke v trebuhu, drugič pa »sive lase« in solzice v očeh.

Sicer pa če bi prelistala še kakšen Pil več, bi prav gotovo našla kar nekaj pisem s težavo, ki  muči tudi tebe. V glavnem nekako podobno v slogu mačehe zale Sneguljčice: »Ogledalce, ogledalce na steni, povej, kako naj bom kos težavi tej. On mi je všeč, a tega ne ve, kako naj mu to moje srce pove!« No, pa kaj mi je letos? Spet pesnim. Se opravičujem vsem ljubiteljem našega kotička, ki jim zlaganje verzov ni ravno po volji. Se bom popravila, obljubim. Torej, če se vrnemo k tvoji težavi, naj ti zaupam, da iskanje načina, kako nekomu izpovedati svoja čustva, sodi med daleč najbolj pogoste težave najstnikov. Takoj za petami temu problemu so nesporazumi in razdori med najboljšimi prijateljicami, potem sledijo »mama me ne razume, brat mi strahotno teži, za vse narobe v družini sem kriva jaz, ne pa mlajša sestra, oči ne dovoli pametnega telefona in ne vem, kako se učiti«. Skratka – spanec vam pogosto krade strah, da bi, če nekomu pokažete ali celo poveste, da vam je ON (ONA) zelo, ampak res zelooo všeč, bili zavrnjeni, zasmehovani, ponižani. Čisto človeško, bi rekla. Kdo pa ima rad poraze in posmeh? 

Ampak na drugi strani, zakaj bi se bali izpovedi nečesa, kar je tako lepo in brez česa nam živeti ni – ljubezni. Čemu strah, kaj porečejo drugi, če izpovemo ljubezen? Saj ne krademo, ne lažemo, ne zmerjamo in ne žalimo. Čemu bi morebitno zavrnitev naše ljubezni sprejeli kot najhujši življenjski poraz? Ne moremo vedno biti všeč vsem, ne moremo pričakovati, da nas vedno ljubijo vsi, ki jih ljubimo, tako kot tudi mi nismo dolžni vračati ljubezni vsem, ki jim po nas hrepeni njihovo srce. Ste kdaj pomislili, da je nekje v vaši bližini nekdo, s katerim ste morda zelo pogosto skupaj, hrepeni po vas, rad bi vam pokazal, da ste mu všeč, pa si tega ne upa. Strah, da ga zavrnete, je večji od želje, da bi bil z vami. In možnost, da mu rečete, to je res srčkano, ampak – ne, hvala, je povsem realna. V tej igri vsi nekoliko tvegamo, ampak kakšen dolgčas bi bilo to življenje, če bi bilo vse vnaprej jasno, če ne bi bilo tudi izzivov in negotovosti.

Sploh pa te ne bi smeli motiti radovedni in »kritični« pogledi njegovih sošolk. Lahko si pravzaprav malo važna. Ti si zanje uganka. Ne vem, kaj bi dale, da bi izvedele, kaj se ti plete po glavi, morda ti celo zavidajo, ampak kako bi ti šele zavidale, če bi se »drznila« stopiti do mladeniča in se spustiti z njim v čisto navaden klepet o šoli, nalogah, vremenu, počitnicah. Ni ti ga treba ravno s krepelom po ledjih oziroma napasti takoj z izjavo: »Čuj ti, ti si meni všeč, jaz bi bila s teboj.« Takšnega pristopa se ustrašijo še najbolj pogumni najstniki. Daj času čas in najprej se spoznajta, da vidita, ali sta na isti valovni dolžini, dovolita iskrici, da preskoči, da, kot pravimo, zaživi kemija in da se zbudijo metuljčki. Poštar Geza pogosto pravi, ko se z nostalgijo spominja svojega najstništva, da so bili vedno najlepši občutki, ko sta se dekletom spoznavala, ko so bili dnevi in srečanja izpolnjeni s pričakovanji, negotovostjo, z drobnimi znaki najprej naklonjenosti, potem zaljubljenosti. In res je to, kar pravi. Zato, pozabi druge, pozabi na morebitni neuspeh, prepusti se čustvom in pričakovanjem, uživaj v razkrivanju nečesa novega, neznanega, razburljivega, pojdi in korak za korakom osvoji njegovo srce.