Teta Justi

Čavči, Razočarana sramežljivka!

Hvala za pohvale, ampak pohvale in zahvala gredo predvsem vam, ker mi dovolite, da se družim z vami, da mi zaupate in delite z menoj svoje skrivnosti, ker mi na ta način dajete voljo do življenja in občutek koristnosti. To pa, seveda, v mojih letih in med mojimi vrstniki ni ravno pogost občutek. Ne vem, kako je z galaksijo in tetkami, raztresenimi po njej, ampak jaz sem čisto zadovoljna, da sem tukaj z vami in se imamo fajn. Toliko o meni, zdaj pa ti. Nimaš nobenega razloga, da bi bila razočarana in sramežljiva. Zakaj le?

Zelo dobra si v šoli. Imaš pa težavo tako kot vsi odličnjaki. Navadiš in razvadiš vse okrog sebe z odličnim uspehom, potem pa, ko ti tu in tam spodrsne, saj smo samo ljudje, a ne, se vsi čudijo, zaskrbljeni hodijo okrog tebe, se sprašujejo, le kaj se to dogaja z našo »ta malo«, in pozabljajo na vse svoje šolske spodrsljaje. Kaj spodrsljaje? Včasih je njihov šolski uspeh spominjal na prave januarske drsalnice, ko so padali in se s težavo skobacali na noge, včasih pa ni šlo brez pomoči in podpore staršev in celo inštrukcij. Vse to pa se zelo rado pozabi, a ne, dragi starši? Pa bi bilo dobro, da jih na to malce spomniš, ko bodo ob kakšni trojki zmajevali z glavo in sumničavo dvigovali obrvi. Tudi zaradi tvojega duševnega zdravja.

Sosed Milivoj, upokojeni profesor, zelo dobro ve, kakšne so muke učencev in dijakov. Tistih, ki so zelo dobri, in tistih, ki jim ne gre ravno dobro. Rad reče, Justi draga, nismo popolni, napake so povsem normalna stvar, uspehi nikoli niso zagotovljeni, pa naj se še tako trudimo. Na spodrsljajih se učimo, kar ne pomeni, da je treba narediti čim več napak, da bi se čim več naučili, a napake in neuspehi nas utrdijo, okrepijo. Zato se ne boj in ne bodi vnaprej prestrašena, če ne bodo vedno same petke, in to prijazno razloži staršem. Če jim na to temo kakšno na srce položi še razredničarka ali šolska psihologinja, svetovalka, toliko bolje. Nič drugače ni z zaljubljenostjo in ljubeznijo. Potrebno je malo poguma in pripravljenosti, da se vse ne izteče vedno po naših željah. Morda prijatelj, ki ti je tako všeč, želi ostati samo prijatelj, morda pa ima, tako kot ti, težavo z izražanjem čustev, kot je denimo ljubezen do nekoga. Strah pred zavrnitvijo, strah, da bi se osmešil, strah, da bi te spravil v neprijetno situacijo, ga lahko ohromi, zaveže jezik.

Zato počasi. Korak za korakom. Družita se, spoznajta se bolje, bodi sproščena, igriva, uživaj in led se bo počasi topil, meje pa padale. Potem pa bomo videli, kako in kaj naprej. Nisi pa edina, ki ima težave s svojimi vrstniki, s svojo generacijo. Tudi sama sem se kar nekaj najstniških let raje družila z nekoliko starejšimi, ker so se mi zdeli resnejši, odgovornejši, pametnejši, če hočeš, torej imeli so tisto, kar sem pogrešala pri večini vrstnikov. Pa tudi z mlajšimi se je lepo družiti, ker oni v tebi vidijo  nekaj večjega in boljšega. To pa ni tako slab občutek, kajne? A z leti se ti ostri robovi izbrusijo, razlike zmanjšajo in celo izginejo in boš čisto dobro shajala tudi z vrstniki. Torej, da končava – s  teboj ni čisto nič narobe.