Teta Justi

Čavči, Brezpomoči!

Zakaj te zmerjajo in se ti smejijo? Zato ker so nevzgojeni, ker nimajo sočutja, ker ne vedo in jim tega nihče ni resno pojasnil, kaj pomeni avtizem, kako je sorodnikom avtista in kako je sprevrženo delati se norca iz ljudi s takšno diagnozo in njihovih sorodnikov. Ampak če sem iskrena, za takšno kruto obnašanje so še najmanj krivi tvoji vrstniki oziroma sošolci. Pa saj jim vzorce obnašanja ponujamo mi, odrasli. Tako kot za psa rečemo, da je njegovo obnašanje odvisno od gospodarja, tudi za otroke lahko rečemo, da so velikokrat zrcalna podoba staršev, ljudi okrog njih, sveta, v katerem živijo. Otroci se ne rodijo zlobni in hudobni, ne privekajo na svet z željo, da bi ob prvi priložnosti nekomu tečnarili, ga zmerjali ali poniževali. Vse to so videli in slišali pri odraslih in odrasli jim niso pravočasno, ali pa sploh ne, postavili jasnih meja, kaj je spodobno, kaj sprejemljivo v odnosih z drugimi ljudmi. Če otroci slišijo in vidijo odrasle nergati ali celo zmerjati drugačne, tujce, ljudi druge barve kože, vere, kulturnih navad, se delati norca iz bolnih ali invalidnih, potem se res ne moremo čuditi otrokom, ki avtista ali njegovo sestro oziroma brata zafrkavajo, se iz njih delajo norca in žalijo.

Ampak ali bova zdaj na tem mestu tarnali in objokovali kruto usodo, ali pa se bomo premaknili in nekaj storili? Mali Mihec iz sosednjega bloka je, ko je bil še manjši, vedno dejal: »Justi, ko mi je hudo, ko me zafrkavajo in težijo, grem v kot, tam se stisnem.« Torej, ljuba Brezpomočnica – akcija! Če se starši ne zganejo, pa pojdi ti naravnost k razredničarki, ali pa k ravnateljici, če ti prva ne prisluhne, in ji razloži, kaj se ti dogaja. In če nočejo vzgojiti na šoli tropa neobčutljivih in nestrpnih ljudi, naj ukrepajo. Na razrednih sestankih naj učence seznanijo z boleznimi in invalidnostmi, ki prizadenejo mnogo ljudi in s tem otrok, da so zaradi tega drugačni. Ne po svoji krivdi, ne zato, ker bi si želeli biti avtisti ali gluhonemi ali paraplegiki. Naj jim povedo, da je takšne ljudi, vrstnike treba sprejeti takšne, kakršni so. Ni jih treba pomilovati, ampak jim je treba pomagati, kjer je to potrebno, predvsem pa jih obravnavati čim bolj enakopravno in enakovredno. To so izjemni ljudje, občudovanja  in ne zasmeha vredni,  ker so pogumni, saj hočejo živeti čim bolj normalno. Poznam dekle, ki je skakalo s padalom, enkrat se padalo ni odprlo do konca, ostalo je tetraplegik, torej ne z rokami in ne z nogami si ni moglo pomagati. Začelo je slikati z usti, saj razumete, čopič v usta in hajdi z barvo na platno. Poskusite! Narisala je prečudovite slike.

Mnogi avtisti so geniji na nekaterih področjih. Številni invalidi hodijo na športna tekmovanja in celo olimpijske igre za invalide, pridejo tudi na Triglav, česar številni med tistimi, ki jih zasmehujejo, ne naredijo niti v sanjah. Prosite učiteljice in učitelje, da vam omogočijo kontakte s tako ali drugače prizadetimi vrstniki. Da jih spoznate, vidite, kako oni živijo, kaj jih muči, kaj si želijo. Da se ne bodo vedno počutili odrinjene na rob družbe, ampak njeni polnopravni člani. Prepričana sem, da bo po takšnih učnih urah, ena je premalo (!), večina sošolcev, ko premaga strah pred drugačnostjo, postala veliko bolj strpna in razumevajoča do drugačnih in da večina med njimi ne bo brila norcev iz tebe in brata in vama podobnih in pisala neumnosti po raznih družbenih omrežjih. To bo velika in pomembna zmaga. Jaz se je že vnaprej veselim. Pa zdrava ostani in brata pozdravi!