Teta Justi

Ojla, Luka 123!

Ne misli, da te poskušam potolažiti, da bi zgolj na hitro preskočila to zoprno temo. Samo mimogrede ti bom omenila, da se od mojega najstništva do danes glede  nadlegovanja v razredu ni kaj dosti spremenilo. Nekoč smo temu rekli zafrkavanje, teženje, danes imamo sodobno tujko »bullying«, a vsebina je ista. Skupina, najsi je to razred ali soseska, najde žrtev, najraje koga, ki je nekoliko zadržan, bojazljiv, neodločen, in si ga privošči. Največkrat na besedni ravni, tu in tam pa se ga, žal, lotijo tudi fizično. Mogoče je bilo tega v moji mladosti nekoliko manj kot danes, mislim, da smo se vendarle bolj bali in staršev in učiteljev, a nekaj primerov skupinskega nadlegovanja posameznika se je tudi našlo. Moji  skodrani, nekoliko divji in zelo rdeči lasje se bili kar nekajkrat tarča posmeha – največkrat sem bila hudičevka ali čarovnica. Praviloma sem jih ignorirala, zamahnila z roko in šla svojo pot,  češ, kaj hočemo, tepčkom se ne da pomagati, nekajkrat pa sem jeznorito in odločno zahtevala od razredničarke, naj jih ustavi. Saj sem tvegala, da mi bodo rekli »špeckahla«, a mi je bilo vseeno. Pa nisem tega naredila zaradi sebe.

Ustaviti jih je bilo treba zaradi drugih, ki bi se jih lotili, ko bi videli, da meni ne pridejo do živega. Ti drugi bi bili morda bolj občutljivi in zato bolj ranljivi, kot sem bila jaz, ne bi se znali braniti, prizadelo bi jih nekako tako kot tebe. Tega pa ne bi prenesla. Razredničarka je bila carica. Sklicala je kar nekaj razrednih ur in na njih najprej razložila, kaj je prijateljstvo, kako pomembno je spoštovanje drugih, kako si moramo biti drug drugemu v oporo, potem pa ostro napovedala kazni za poniževanje, teženje in zmerjanje sošolcev, pa še staršem na roditeljskih sestankih je zelo odločno naložila, da se resno pogovorijo s svojimi »mladički«, če nočejo vsak teden podpisovati kakšnih opominov in ukorov. Zato sem, ko sem slišala odgovor tvojih učiteljev, morala spiti kar dva metina čaja za pomiritev živcev, in zgrizljati dva kot bukov les trda piškota, ki jih je spekel poštar Geza (Niso mi ravno uspeli, je dejal, kot da bi mu kdaj prej uspeli). »Zafrkavajo te in ti težijo, ker so zaljubljene vate,« so ti rekli in verjetno je ta gola in bosa. To je samo korak daleč od druge neumnosti, ki jo pogostokrat slišimo: »Mož je pretepal ženo, ker jo je imel tako rad!« Nihče nikogar ne ponižuje in nadleguje zato, ker ga ima rad.

To, kar sem napisala, lahko poveš tem učiteljem in jih še enkrat prosi, naj problem vendarle vzamejo resno. Ker pa, kot bi dejal moj ded, če čakaš na druge, ti lahko prej dolga brada zraste, boš moral tudi sam malo dvigniti glavo in razširiti peruti kot prvi petelin na dvorišču. Poglej, nisi nič slabši od njih, verjetno v marsičem celo boljši, le da so našli tvojo šibko točko – nesamozavest in zdaj to izkoriščajo. Da bi sami sebe prepričali, da  so močnejši, pomembnejši, pametnejši, lepši in še kaj. A takšni so samo v skupini, v tropu. Vsak sam zase niti v sanjah ni tako samozavesten. Zato tudi ti nimaš nobenega razloga, da bi se počutil manjvrednega. Verjemi mi, nikoli se ne spravijo nad tiste, ki zamahnejo z roko in rečejo, vi kar čvekajte, ali pa se prešerno nasmejejo v odgovor na njihovo izzivanje. Verjemi in zaupaj vase. Niso oni merilo, ampak si si merilo sam. Ne bodi žalosten, ampak postani odločen, pogumen  in vesel in prepričana sem, da boš korak za korakom popravil tudi ocene.  Ne pozabi, življenje je lepo, četudi so v njem tudi takšni, ki ti ga skušajo skaziti. Pa še nekaj. Kmalu, že v srednji šoli, bo tega skupinskega nadlegovanja manj, sošolci bodo bolj odrasli, zrelejši. Bodo pač neki drugi problemi, a dragi moj, kdaj pa jih ni! O njih pa bova klepetala ob neki drugi priložnosti.