Asha ni vedela, kam gresta z Willom, po drugi strani pa ji je bilo čisto vseeno. Samo da ni v sirotišnici. Na tistem kraju ni bilo ničesar, kar bi bilo zabavno. Izgledala je kot stavba iz osemdesetih, okna so bila tako umazana, da so bila bolj podobna sivim stenam v sirotišnici, kot pa oknom. Nekako so upravniki vedno vspeli otroke po sobah razvrstiti tako, da so se med sabo sovražili. Poleg tega niso upoštevali starosti, zato je Asha, stara sedemajst let, pristala v sobi s petletno deklico Amy, ki ni znala utihniti. Tako je Asha (proti njeni volji) vedela čisto vse o njenem življenju. Kako so ji umrli starši, vedela je vsa imena njenih sošolcev, kdo je popularen in kdo ne. Amy je bila nekako sveto prepričana, da sta z Asho najboljši prijateljici in če sta se srečali na ulici, je visela z njo še cel dan, Asha pa ni imela srca, da bi jo odgnala.
Zdaj sta bila z Willom na ulici, ki je ni poznala. Res je bilo, da ni imela prijateljev, s katerimi bi raziskovala mesto ali pa skupaj z njimi pisala nalogo. Dlje kot od sirotišnice do šole in nazaj skoraj ni šla, ne glede na to, da je tukaj živela že pet let. Po navadi je posedala v kavarni in brala.
"Kam greva?" je vprašala Willa, saj je postala neskončno radovedna. Ta je oči še vedno upiral na ulico in ji ni odgovoril, samo malo hitreje je začel hoditi. Asha je poskušala držati korak za njim, kar pa ni bilo lahko, saj je bil zelo hiter.Takrat je prvič podvomila, ali mu lahko zaupa.
"Hej, saj veš, da te Deny jutri imela na piki, kajne?" ga je vprašala in privzdignila obrvi. Na njegovem obrazu je opazila rahlo sled nasmeška. "Najverjetenje. Ampak nekako imam občutek, da se je moraš ti bolj paziti kot jaz."
Komaj se je zadržala, da ni zavzdihnila ob lepem tonu njegovega glasu. Vedela je, dase mora paziti Deny, kdo ve, česa je sposobna ta punca. Govorilo se je, da je nekoč v sedmem razredu tako popenila, da je sošolca zabodla s svinčnikom v dlan. Asha se je ni bala, ampak iz nekega čudnega razloga jo je skrbelo, če bo kaj naredila Willu. Takoj je odrinila to misel. Saj vendar zna poskrbeti zase.

Will se je ustavil v slepi ulici in Asha je takrat dobila močan občutek, da je nekaj narobe.Ta občutek se je še okrepil, ko je na koncu ulice zagledala senco moškega. V njegovi roki se je svetlikalo nekaj srebrnega. Nož.
Hotela je zbežati, ampak je nek del nje zanimalo, kaj se bo zgodilo.
'Ne bodi neumna,' je pomislila in se pripravila na beg. 'Saj točno veš. Zabodel te bo. Spet.'
Obrnila se je, ampak ji je Will vkleščil roko v svoj železen prijem.
"Torej si jo pripeljal," je rekel moški in s kotičkom očesa je videla, kako je Will prikimal.
"Noah, kaj boš naredil z njo? Prosil si me samo, naj jo pripeljem," je sumničavo rekel Will in Asha je otrpnila. Kdo je bil moški? In zakaj jo je potreboval? Torej je mogoče ne namerava ubiti? Počasi se je zasukala nazaj k moškemu in ugotovila, da v roki nima več noža. Malo si je oddahnila, ampak vseeno ostala v pripravi za tek.
"Zdaj vaju imam oba tukaj. Zakaj ne bi ugotovil, katera maga sta? Začel bom... z dekletom," je rekel moški in nenadoma je njegov glas postal temačen. V roki je spet držal nož, ki ga je izvlekel tako hitro, da Asha tega ni zaznala. Will jo je izpustil, ampak ni več mislila bežati. Stisnila je pesti in naredila korak proti njemu, ampak na roki je spet začutila Willov prijem. Videla je moškega, kako je dvignil nož nadnjo. Zaprla je oči in se pripravila, da ji ga po pognal skozi srce.

Ampak to se ni zgodilo. Odprla je oči in opazila Willa, kako je stal pred njo in držal moškega za nadlaket roke, v kateri je imel nož. Tik za tem mu je roko zasukal nazaj in moški je zakričal od bolečine. Asha je z odprtimi usti videla, kako je Will iztrgal nož iz rok moškega in ga z njim zabodel.