Pred čim točno beži? Ni vedela. Ampak Willu je zaupala in vedela je, da zna poskrbeti zase. Bila je že kakšen kilometer oddaljena od tesne ulice, v kateri je Will ubil tistega moškega. Menila je, da je to dovolj. Zadihana se je ustavila in roke naslonila na kolena, da bi prišla do sape. Ni točno vedela, kaj je Will videl na koncu ulice, ampak je lahko predvidevala. Še en moški, ki ga želi ubiti.
"Še en moški, ki ga želi ubiti," je zašetepala in ko je to rekla na glas je vedela, da mu mora pomagati. Ne more ga preprosto pustiti tam. Ne more. Prejšnjo misel, da ne rabi pomoči, je zamenjala skrb.
Obrnila se je in stekla nazaj. Že zelo zgodaj, skoraj takoj po tem, ko je prišla v sirotišnico, je ugotovila, da je rojena za tek. Njene noge so bile dolge in lahke, zaradi česar je lahko pretekla velike razdalje. Prej ni razumela, zakaj s tako lahkoto teče, zdaj pa je. Tam, kjer je prej živela, je morala teči. Bežati. Za preživetje.

Ustavila se je pri vhodu v ulico. Ni vedela, kaj naj pričakuje, ampak vedela je, da zavlačevanje ne bo spremenilo tega, kar bo videla. Če sploh kaj. Kaj, če je Will mrtev? Kaj, če je ubil moškega?
Stresla je z glavo, zaprla oči in globoko vdihnila. Potem jih je spet odprla in stopila na ulico. Prizora, ki ga je videla, ni pričakovala. Will, z glavo obrnjen proti tlom.
In nož, zasajen v njegov trebuh.

Nekaj časa ni naredila nič. Nekaj časa je gledala in se spraševala, kaj vidi. Nekaj časa si je dopovedovala, da se to ni zgodilo. Da jo oči varajo. Zagotovo jo, saj je vendar sama rekla, da Will zna poskrbeti zase...
Potem pa so se ji ulile solze. Will. Will.
Stekla je k njemu, ne menoč se za začudene poglede mimoidočih. Kako niso videli trupla, kako niso pomagali... Počepnila je k njemu in ga s težavo obrnila na hrbet. Solze, ki so ji tekle po licih, so se še okrepile, ko je zagledala njegov obraz. Zlomljen nos, zaprte oči...
"V redu si," je šepetala in gledala, če ima še kje kakšno rano. "V redu si, v redu boš, v redu, v redu, v redu..." To je ponavljala v nedogled, kot da bi ga besede lahko pozdravile.
Will ni odprl oči. Dihal je, ampak tako šibko, da je bil na robu smrti. Kaj mu je naredil moški?
Nenadoma pa je Will tako sunkovito zadihal, da je Asha trznila. Odprl je oči, ki pa so izgledale, kot da nič ne vidijo. Oziral se je naokoli, pogled pa mu je postal na Ashi.
"Asha," je rekel in takoj za tem zakašnjal. Pločnik je poškopila kri. Asha je še naprej jokala in nato presnečena ugotovila, da drži Willa za roko. Ni vedela, ali ga je prijela ona in on.
"Ja, tukaj sem. V redu si. V redu si," je ponovila, čeprav ni več verjela svojim besedam. Še naprej je kašljal in iz njegovih ust je prišlo vedno več krvi.
"Asha, od tu moraš. Lovci... Prišli bodo... Pote..." je govoril Will in njegove besede so postajale vse bolj nerazumljive. Asha ni mogla več ustaviti ihtenja.
Potem pa ji je Will položil krvavo roko na obraz. Kri je ni motila, nič več drugega ni obstajalo kot on, onadva...
"Vate sem se zaljubil takoj, ko sem te prvič videl na bojišču," je dahnil in Ashi se je od joka treslo že celo telo. Z roko ji je zdrsel k lasem. Roko je zasidral v njeno lasišče in ji obraz potisnil k svojemu. Ter jo poljubil. Nežno, tako na lahno, ampak Asha je vseeno čutila vsako ped njegovih ustnic, ki so se stikale z njenimi. Želela je, da ve, koliko ji pomeni, čeprav sta se poznala šele kakšen dan.
Ampak v tistem trenutku je tudi sama ugotovila, da se poznata še od prej, še preden sta se znašla na bojišču. Mogoče sta bila ljubimca, prijateljca lai sovražnika. Vseeno ji je bilo. Važno je samo to, kar je v tem trenutku. Preteklost in prihodnost nista imeli nobene vloge.

Potem pa je Asha zagledala zaslepljujočo belo svetlobo. Preden je omahnila vanjo, pa je zašepetala: "Tudi jaz te ljubim."
In potem ju ni bilo več.