Ashi se je zdelo, kot bi bila pod vodo. Zrak, ki ga je dihala, se ji je zdel težek, vsak premik preveč naporen. Zato je bila pri miru in čakala na temo, da ji zagrne misli. Ampak to se ni zgodilo. Počasi in z velikim naporom je odprla oči, ampak ker je zagledala je steklo vsenaokoli, jih je zaprla nazaj. Upala je, da jih je odprla zadnjič. Bolečina je bila neznosna. Ampak ni bila taka kot tista, ki jo je začutila na bojišču. Čeprav je bilo od takrat že pet let, se je dobro spomnila občtuka. Takrat je bila bolečina topa, površinska.
Zdaj je bila drugačna.
Globoka, kot bi jo ranilo kaj več od navadnega rezila. Ni si je želela več, a je samo ležala tam. Občutek je imela, kot bi jo nekaj pritiskalo k tlom, jo poskušalo uspavati, ko je bila naspana. Ni se poskušala upirati, ampak tudi zaspala ni.

"Zakaj jima samo ne izbišemo spomina in ju pošljemo nazaj?" je zaslišala glas, za katerega se je zdelo, da prihaja izza stekla.
"Zdaj zares vemo, da sta maga. Ko smo ju našli na bojišču, nismo bili sigurni, saj se je v tisti bitki nehote znašlo veliko smrtnikov. Spala bosta, dokler se jima ne pokažejo moči. Takrat ju bomo poslali v njun sektor," je rekel drug glas, ženski in bolj uraden. Ashi se je zdelo, da ga je nekje že slišala.
"Ampak, kaj če se prej zbudita?"
"Kira, saj vem, da si študentka, ampak tole, kar si vprašala, je osnoven podatek," je zdolgočaseno rekel glas. "Ne bosta se zbudila, razen če sta varuha. Nanje ta serum ne deluje zelo dolgo."
Asha je do vsega skupaj prišla zelo hitro. Če se je zbudila, je varuhinja, čeprav ni bila točno prepričana, kaj to pomeni. Mogoče pa ji samo niso pravilno vbrizgali seruma. To misel je takoj odrinila, saj se ji ženska že samo po glasu ni zdela kot nekdo, ki dela napake.
Sklenila je, da se ne bo premikala, ampak ženska je rekla, da naj bi spala dokler se ji ne pokažejo moči. Torej mora samo počakati in se delati, da je ves ta čas spala?

"Gospa," je zaslišala glas, nov in zadihan, kot bi tekel do sem. "Pokazal je moč."
Asha je lahko skoraj zaslišala njeno razburjenje. Tudi sama je bila. Je govoril o Willu?
"Cyclon, Inferno, Glacier ali Styx?" je vprašala. Asha ni razumela niti besede, o čem govorijo, ampak nekako je lahko razbrala, da so to vrste magov.
"Cyclon," je rekel glas in ženska je zadržala dih.
"Cyclon... Z njim imamo dostop do vsega v njihovem sektorju... Ne morem verjeti... Že stoletja se nismo dokopali do nikogar njegove vrste..." je mrmrala.
Asha ni razumela, o čem govori. Še nikoli ni slišala za nič od tega.
"Je ona določena?" je vprašal moški in ženska je odgovorila: "Ne še."
Asha je slišala, kako je moški zavdihnil in nato korake, ko je odšel. Še vedno si ni upala premakniti, bolečina pa se je v tistem trenutku spremenila. Zdaj je bila žgoča, kto bi se ji po žilah pretakala lava. Vse težje je dihala in v plučih je imela ogenj.... Pred očmi je videla plamene in ni si mogla več pomagati. Zakričala je.
Ni se ozirala na poglede ljudi za steklom, ni se ozirala na nič. Ni mogla dihati, plameni so ji lizali pljuča... Želela si je smrti. Želela si je...
Nenadoma je bolečina malo ponehala. Čisto malo, komaj opazno. Ostala je na tem nivoju, mogoče se je celo malo zmanjšala. Asha ni več vedela. Po njej so grabile neznane roke in gledala je v obraze, ki jih ni poznala. Plameni so ponehali še za malo. Potem je ugotovila. Cyclon. Ciklon. Veter. Will ji je gasil pljuča. Will je ugašal njene plamene. Will ji je lajšal bolečine.
Solze, ki so pritekle, so bile solze sreče. Umrla bo v vedenju, da WIll nekaj čuti do nje. Da je on čutil njene bolečine, da jih njej ni bilo treba. Na lica se ji je prikradel nasmeh in zaprla je oči, tokrat prepričana, da za večno. Bolečina je izginila.