1. del: *pod*KDAJ DRUGIČ*pod*

Pa saj bi se zaljubila, čisto zares
in šla s fantom na šolski ples.

A kaj, ko je ljubiti tako težko
in vzame veliko časa, čas pa je zlato.
Čeprav, ko si zaljubljen, se ti ustavi svet,
ali je to samo laž, ki jo je zapisal zaljubljen poet?
Kaj pa metuljčki v trebuhu, ki letijo,
ali gre tukaj za še eno navadno kozlarijo?
In sto poljubov, da si ljubljen zares, ali je to le proces,
da hitreje fašeš herpes?
Ko ga vidiš, ti v pljučih tako podivja,
ali je to samo znak, da imaš probleme srca?
In ko pogledaš ga v njegove lase,
se ti naj bi zenice kar same razširile.
Je to zato, ker ti je všeč,
ali so ti nekaj stresli v pijačo, ko si jih imel preveč?
In saj je samo 20 stopinj!
Zakaj za vraga se potem tako potim?
Ko stopi v razred, je, kot da bi imel s sabo pečico.
Kaj pečico! Sonce, celo galaksijo zvezd, vključno s Severnico.

Saj je lepo biti zaljubljen,
a nimam časa.
Mogoče kdaj drugič.



2. del: *pod*KDAJ DRUGIČ BO ZDAJLE*pod*

Že 3 mesece ga gledam,
o, kako je lep,
a kaj, ko je vedno s puncami odet,
mislim resno? Iz kje so se vzele,
zakaj se ne bi raje za svoje mize posedele.
Potem bi jaz imela prost pristop
in bi lahko v miru, brez gledalcev, opravila svoj nastop.
Najprej bi mu rekla »hoj«,
nato pa ... nato pa ... Kaj bi mu rekla potem,
o ne! Imela bi popoln zastoj.
Moja kolena bi se začela šibiti
in moje roke noro potiti,
v mojem grlu bi se naredil cmok
in iz njega ne bi spravila niti en sam stok.
Pred očmi bi se mi stemnilo
in tako bi končala to obupno polomijo ...

Mogoče kdaj drugič, le ne bo zdaj,
mogoče enkrat, za 5. maj?
Mogoče bi šlo, morda bo izvedljivo,
le v koledar pogledam, če je to mogoče in živo.
Do takrat pa bom vadila, dokler ne znam,
da mu v živo lahko rečem »Rada te imam«.



3. del: *pod*PRAVI TRENUTEK*pod*

Tako, jutri je 5. maj.
O moj bog, kaj pa naj zdaj?
Saj je preprosto, povabi ga na čaj.
Joj, kakšen čaj?! Ne, to je porazno,
na čaj ne greva niti pod točko razno.
Kam pa potem? Mogoče v kino?
Ne, tam se predvaja le risanka Nosorog Rino ...
Kaj pa v park, na klopce sedet?
Mogoče kasneje na sladoled?
Ne, za sladoled je prehladno,
na klopcah pa bo najbrž mokro.
Za jutri je napovedan naliv,
če bom imela srečo, bo celo mesto zalil,
potem mi ne bo treba skrbeti, kaj bom rekla ali naredila,
le da bom glavo nad vodno gladino ohranila.

Tedaj me je iz misli prebudil glasen »hej«,
pogledala sem gor in glej no glej,
pred mano je stal on
in gledal vame naravnost dol.
Panika me je zagrabila,
zato sem se v mislih pomirila.
Dihaj, punca, zdaj gre zares,
»Ali bi šel z mano na šolski ples?«



4. pesem: *pod*LJUBITI RES NI TAKO TEŽKO*pod*

Ne morem verjeti, da sem ga povabila,
ali sem čisto možgane izgubila?
Po nekaj sekundah smrtne tišine sem ugotovila,
da mu pozdrava sploh nisem vrnila.
Verjamem, da je bil njegov prihod čisto brezvezen,
jaz pa sem mu izpovedala svojo ljubezen.
Najbrž je potreboval radirko ali ravnilo,
zdaj pa mu dolgujem eno ogromno pojasnilo.
Kaj, če pove celi šoli za ta spodrsljaj,
nihče nikoli ne bo pozabil na ta maj.
Slabe misli sem potisnila na stran
in se s težavo uzrla naravnost vanj.

A na moje presenečenje je imel mehke oči,
takšne, ki jih imajo v filmu zaljubljeni.
Tedaj se je nasmejal na ves glas
in rekel: »To sem te hotel vprašati jaz!«
Od presenečenja so se mi na stežaj odprla usta,
dobila sem tak občutek, kot ga dobiš za pusta,
ko imaš polno vrečo dobrot
in se v kostumu zabavaš s prijatelji v komot.


Od tistega dne dalje sem se vedno smejala,
ko sem ga videla, se mi je ustavil svet,
metuljčki so začeli svoj polet,
poljubov ni bilo nikoli preveč
in zenice so se mi razširile, ker mi je bil tako všeč.
Ljubiti res ni tako težko,
poizkusi, verjamem, da ti bo šlo.