Hvala, če si boš vzel čas in prebral to zgodbo :D Prvi del je krajši, ker moram RES vadit pisanje prvih delov :O
Enjoy<3
----------------------------------------------

Vse ljubezenske zgodbe imajo zaključek.

Lahko se končajo na ogromno načinov, a nikoli si ne bi mislila, da se bo moja zaključila tako.



28.11.



"Avery!!!"

Hladne roke so me prijele za ramena in kar vrglo me je s stola.

"Emmett! Kaj sem ti rekla o plazenju za mano in kričanju!?" Sem zavpila in ga postrani pogledala.

"Oprosti!" Opravičujoče me je pogledal in skočil na sedež zraven mene. Pogledala sem naokoli, in ugotovila, da polčas šolske nogometne tekme ni pravi čas za kričanje na svojega fanta. Ko so se pogledi končno umaknili, sem se nagnila bližje k njemu.

"Nisi rekel, da boš danes ostal doma?" Ga vprašam in na lesenem stolu potegnem noge k sebi.

"Hotel sem, potem pa je mama prišla čudovito idejo, da moram kot Noahov brat gledati njegovo polfinalno tekmo." Je zavzdihnil in si popravil preveliko sivo majico, ki mu je počasi lezla z ramena. Svojega mlajšega brata ima sicer rad, ampak imata vseeno zapleten odnos. Emmett je vedno razložil, da je to samo zaradi osebe, v katero se njegov brat spreminja.

"Super, da si prišel. Po tem polčasu res rabimo vso srečo na tem svetu."

Emmett je vedel za mojo obsedenost z zmago in srečnimi konci.

Ni pa vedel za vse noči, ko sem upala, da je res izbral mene, in ne kogarkoli drugega.

Brado naslonim na svoja kolena in se zazrem v zloščen parket šolske telovadnice.

"Res se preveč obremenjuješ z vsem skupaj. Če zmagamo, zmagamo, če izgubimo, izgubimo. Važno je, da mi po koncu tekme kupiš sladoled, ker nisem jedel že od kosila."

Nato me poboža po dolgih, kodrastih, blond laseh in se široko nasmehne. Tudi moje ustnice se s tem ukrivijo navzgor, in preden bi se lahko ustavila, ga objamem, in za nekaj minut je spet vse tako, kot mora biti.

Vedela sem, da ne bo trajalo za vedno.

Vedela sem, da bo tudi najin zaključek napočil.

A resnično ga nisem hotela dočakati.