Pilov blogČe bi znala pisat pesmi, bi bila to slednja
3
.png "Druščina 6")
LJUBOSUMJE
A ni zanimiv? Pa zagotovo še kaj več; mučen, zaničljiv, na nek način ubijajoč občutek tesnobe, ko se primerjaš z popolnoma drugim človeškim bitjem. Občutek ljubosumja. Vsekakor tudi skrajno neumno dejanje, namreč vsi smo si različni, ljudje z različnimi cilji, sanjami, sposobnostmi, talenti, tavamo po svetu in se primerjamo z ostalimi. Pa vemo, še predobro da se ne bi smeli. Zagotovo smo že videli, tiste inspiracijske govore, kratke videoposnetke osebe ki nam govori naj vendar prenehamo s to navado. In verjetno, vsaj za nekaj časa, prenehamo, se nasmehnimo podobi v zrcalu, si rečemo »Edinstvena sem, in to mi je všeč!« In potem? Čez, ure, dneve, tedne? Ko naletimo na tisti članek, ali sliko osebe ki jo hkrati občudujemo, ter sovražimo. Se krog ponovi. Zavijemo z očmi, zatulimo v blazino, potolčemo par solz kajti ona je zagotovo boljša od nas. Ona je zagotovo lepša, pametnejša in uspešnejša v življenju kot mi. Tudi če je ne poznamo prav nič- še posebej če je ne. Takrat ne vidimo njenih problemov, njenih pomišljenj, traum. V tistem drobcenem trenutku, ko se nam svet, korak za korakom sesuva zaradi namišljene podobe osebe, ne pomislimo da bi se lahko motili. Ne pomislimo da, mogoče vseeno ni vse tako popolno. Zremo tja, v tisto podobo perfektnosti, in niti pod razno nam ne pade na pamet da mogoče kdaj ta podoba zre drugam. Da gleda ono tretjo, goro popolnosti. In zato to tudi nikoli ne vemo, da tretja oseba, gleda k nam in se smili sama sebi.
Oj, kako ste? Sem prepričana da že vsi skupaj odštevamo do počitnic. Skratka, tole je… spisek mojih občutkov v zadnjih 15 min haha. Je par oseb na tem planetu, ki jim hkrati zelo privoščim vse njihove talente, hkrati pa sem nanje strašno ljubosumna. In sem ena tistih, ki če svojih misli, občutkov ne zapiše na list papirja (ali v sodobnih časih na računalnik) se jim bo utrgal. Kakorkol, iskreno nevem, kaj je to ker ne morm reč da je zgodba ker ni, pa tud ne morm reč da je blog. Moram pa priznat da sm dost ponosna nase, mislm da se nikoli v tok kratkem času nisem znala napisat cesa ne neuporabnega (če veste kaj mislim). Lahko bi preprosto rekli: osebni vpogled na stvari v življenju. Povejte kaj si kej mislite o temle, vsakih kritik, bom vesela.
Na polno uživajte na počitnicah,
Lp Katie
PS: Ne me obsojat zard vejic;moja večna šibka točka
A ni zanimiv? Pa zagotovo še kaj več; mučen, zaničljiv, na nek način ubijajoč občutek tesnobe, ko se primerjaš z popolnoma drugim človeškim bitjem. Občutek ljubosumja. Vsekakor tudi skrajno neumno dejanje, namreč vsi smo si različni, ljudje z različnimi cilji, sanjami, sposobnostmi, talenti, tavamo po svetu in se primerjamo z ostalimi. Pa vemo, še predobro da se ne bi smeli. Zagotovo smo že videli, tiste inspiracijske govore, kratke videoposnetke osebe ki nam govori naj vendar prenehamo s to navado. In verjetno, vsaj za nekaj časa, prenehamo, se nasmehnimo podobi v zrcalu, si rečemo »Edinstvena sem, in to mi je všeč!« In potem? Čez, ure, dneve, tedne? Ko naletimo na tisti članek, ali sliko osebe ki jo hkrati občudujemo, ter sovražimo. Se krog ponovi. Zavijemo z očmi, zatulimo v blazino, potolčemo par solz kajti ona je zagotovo boljša od nas. Ona je zagotovo lepša, pametnejša in uspešnejša v življenju kot mi. Tudi če je ne poznamo prav nič- še posebej če je ne. Takrat ne vidimo njenih problemov, njenih pomišljenj, traum. V tistem drobcenem trenutku, ko se nam svet, korak za korakom sesuva zaradi namišljene podobe osebe, ne pomislimo da bi se lahko motili. Ne pomislimo da, mogoče vseeno ni vse tako popolno. Zremo tja, v tisto podobo perfektnosti, in niti pod razno nam ne pade na pamet da mogoče kdaj ta podoba zre drugam. Da gleda ono tretjo, goro popolnosti. In zato to tudi nikoli ne vemo, da tretja oseba, gleda k nam in se smili sama sebi.
Oj, kako ste? Sem prepričana da že vsi skupaj odštevamo do počitnic. Skratka, tole je… spisek mojih občutkov v zadnjih 15 min haha. Je par oseb na tem planetu, ki jim hkrati zelo privoščim vse njihove talente, hkrati pa sem nanje strašno ljubosumna. In sem ena tistih, ki če svojih misli, občutkov ne zapiše na list papirja (ali v sodobnih časih na računalnik) se jim bo utrgal. Kakorkol, iskreno nevem, kaj je to ker ne morm reč da je zgodba ker ni, pa tud ne morm reč da je blog. Moram pa priznat da sm dost ponosna nase, mislm da se nikoli v tok kratkem času nisem znala napisat cesa ne neuporabnega (če veste kaj mislim). Lahko bi preprosto rekli: osebni vpogled na stvari v življenju. Povejte kaj si kej mislite o temle, vsakih kritik, bom vesela.
Na polno uživajte na počitnicah,
Lp Katie
PS: Ne me obsojat zard vejic;moja večna šibka točka
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ja... Ljubosumje... Do potankosti si tole zadela in do potankosti se strinjam s tabo; tudi jaz sem namreč zeloooo ljubosumen človek in čeprov to sovražim, tega ne morm spremenit. Ali pač...
Mislim, važno je da ko si ljubosumen se n utapljaš v teh občutkih in se smiliš samemu sebi. Preprosto moraš vklopiti razum in si reči: VEM, v redu sem. In potem živiš naprej. Ljubosumje sicer še vedno bo, a to ga bo vsaj malo ublažilo. Plus, kot si že rekla, dobro je če si ob takih trenutkih stvari nekam zapišeš. Od kar vsak dan pišm dnevnik sm velik mn ljubosumna in tudi če sm, si use to zapišm tja notr. Napišm si use kar mi je na meni všeč, kar je pri meni dobrega. Včasih pa tudi malo pojamram in napišem kar mi ni všeč in kaj vse ima drugi česar jaz nimam. Pa kaj potem. Važno da dam iz sebe vse, kar bi se drugače kopičilo v notranjosti. :)
Hehe, upam da te ne moti da sm dodala še malo svojega razmišljanja. xD
Drgac pa supr blog? al karkol že to je hahah <3333
Mislim, važno je da ko si ljubosumen se n utapljaš v teh občutkih in se smiliš samemu sebi. Preprosto moraš vklopiti razum in si reči: VEM, v redu sem. In potem živiš naprej. Ljubosumje sicer še vedno bo, a to ga bo vsaj malo ublažilo. Plus, kot si že rekla, dobro je če si ob takih trenutkih stvari nekam zapišeš. Od kar vsak dan pišm dnevnik sm velik mn ljubosumna in tudi če sm, si use to zapišm tja notr. Napišm si use kar mi je na meni všeč, kar je pri meni dobrega. Včasih pa tudi malo pojamram in napišem kar mi ni všeč in kaj vse ima drugi česar jaz nimam. Pa kaj potem. Važno da dam iz sebe vse, kar bi se drugače kopičilo v notranjosti. :)
Hehe, upam da te ne moti da sm dodala še malo svojega razmišljanja. xD
Drgac pa supr blog? al karkol že to je hahah <3333
2
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
