Knjiga, ki je želela iti iz knjižnice,
na polički je stala, v tihih tišinah,
med stranmi skrila svetove in sanje,
a srce ji je bilo polno želja in hrepenenja.

Skozi okno je gledala dan za dnem,
in včasih si je predstavljala nov svet,
kako bi bilo, če bi bila svobodna,
brez sten in polic, brez ključev in vrat.

"Želim videti sončni zahod na morju,
leteti skozi oblake kot ptica v zraku,
doživeti vse tiste zgodbe,
ki jih v svojih straneh skriva ta svet."

Vsak bralec jo je odprl, vzel v roke,
a ona je sanjala, da bo enkrat izstopila,
mogoče na vlak, morda v neko drugo mesto,
kjer bi postala del nove zgodbe, nove poti.

A vendar, kot knjiga v knjižnici,
vedela je, da njen čas še ni prišel,
da mora čakati, dokler ne bo izbrana,
in takrat bo odšla, z roko v roki z bralcem,
sanjala bo naprej, na novih straneh sveta.

Tako je še vedno tu, tiho in mirno,
na polici čaka, s srečnim nasmehom v sebi,
ker ve, da ko pride trenutek pravega bralca,
bodo skupaj odprli novo poglavje življenja.