Harper.
Ta mala predrzna lažnjivka. Stala je tam in se mi smehljala, ko je noben ni gledal. In sekundo kasneje je pritekla dol in potisnila par ljudi na stran, da se je lahko prebila do mene.
"O joj, o joj! A si vredu, Christina?? OMG poglej se, cela si od krvi in modric!" iz glasa sem ji prebral, da ji dol visi za mene. Če si jo pogledal v oči, nisi videl niti malo skrbi.
Tako sem bil razburjen, da če bi imel dovolj moči, bi jo boksnil naravnost v njen obraz. A nisem mogel. Dvignil sem roko, jo stisnil v pest, ampak je takoj omahnila. Noge so mi popustile. Sesedel sem se na tla. Pogledal sem svoje noge in roke. Modrice, udrgnine, kri... Začelo se mi je vrteti, tako, da sem že mislil, da je smrt prišla po me. Zaprl sem oči, a jih nisem mogel odpreti nazaj. Vsi okoli mene so kričali od zaskrbljenosti. A tega se nisem več zavedel.

Nekaj mi je osvetljevalo obraz. Počasi sem odprl oči in opazil, da nisem več na hodniku. Poskušal sem se premakniti in začutil sem močno bolečino, ki je začela utripati v mojemu gležnju. Premaknil sem še svojo levo roko.
"Aaaav!" sem zaječal od bolečin.
Šolska medicinska sestra je takoj pritekla do mene.
"Christina, budna si! Kako se počutiš??" me je malce nervozno vprašala.
"Vse me boli..." zavzdihnem. Pogledam po prostoru. Tukaj sem komaj druguč. Prvič je bilo v 8. razredu, ko sem se zaletel v težka, steklena vrata in si skoraj razbil nos. Zdaj pa sem tukaj, ker sem si najbrž polomil vse kosti!
"Slaba novica," začne sestra, " najverjetneje imaš zlomljeno roko in zvit gleženj. Ni hujšuh poškodb, ampak najbrž te bo vse bolelo še kakšen dan, dva ali tri."
Oh, super. Začetek novega šolskega leta pa tak. Nekaj pa sem izvedel. Harper me še vedno sovraži in je še vedno ista pr***ca, kakršna je bila vedno. Nimam dokazov, da me je potisnila ona, to je moj občutek. In njen smeh, ko sem se nekako pobral iz tal in jo videl kako se smeji.
"Koliko je ura?" šepetaje vprašam, ker nimam dovolj moči, da uporabim svoj glas.
"12.27. Pa še nekaj. Tvojo mamo smo poskušali poklicati, ampak je bila nedosegljiva. Poslali smo ji sporočilo, samo ni še odpisala," je dejala sestra.
Seveda. Moja preljuba mama, ni nikoli dosegljiva. Ko jo kliče šola, ko jo kličem jaz, ko jo kliče nekdo drug.
Bil sem tako onemogel, da sem lahko samo še zaprl oči in razmišljal o bolečinah.

Ker od mame ni bilo ne duha in ne sluha, je tajnica poklicala mojega očeta, ki je bil na drugem koncu sosednjega mesta. Prišel je pol ure po klicu in me nekako spravil v njegov avto ter me takoj odpeljal v bolnico na razno razne preglede in teste. Hoditi po bolnici takšen, je bila prava mora. Že itak me vse preveč boli, zdaj pa se še rabim premikati od enega konca bolnice do drugega? Hvala lepa, raje bi odšel.
Ko smo končno opravili z vsem, sva se oči in jaz v mavcu ter bergljah odpeljala domov.
Oči si je nekaj mrmral. Najbrž o mami, kako neodgovorna je. Saj je res, čisto se strinjam. Enkrat, ko sem še hodil v glasbeno šolo, je pozabila priti po me. Bilo je že temno, saj je bila zima. Snežilo je, jaz pa sem sedel na klopi. Cel sem se tresel od mrazu. Telefon se mi je izpraznil, tako da nisem mogel poklicati nikogar. Pol ure kasneje je šla domov moja učiteljica glasbene šole ter me videla zmrzovati. Takoj sva šla nazaj v toplo učilnico, da sem se lahko pogrel, učiteljica pa je poklicala mojo mamo. Šele po tretjem klicanju se je javila in rekla samo "Oh, pozabila sem." Ja, smo dojeli, da si!
"Hvala oči," rečem in izstopim iz avta.
"Ti pomagam nesti torbo?" vpraša. Odkimam
"Okej potem. Lepo se imej!" še odvrne in že gre s svojim rdečim avtom dalje.
Zakaj ravno jaz? Pa še to na prvi šolski dan. Zavzdihnem. Odprl sem si en predal na torbi, kjer je bil moj telefon, ključi in tu pa tam se znajde notri kakšen bonbon ali čigumi. Brskam po majhnem predalu, a nikjer ne začutim ključa. Vsedem se, da mi je malo bolj prijetno prijeten, kot stoje. Vse kar je bilo notri sem zmetal ven, ampak še vedno ni ključa nikjer! O moj Bog. Pregledal sem še vse ostale predale a zamanj. Edino kar lahko storim je še, da splezam čez ograjo in poiščem rezervni ključ. Takšen? Aleluja. Ali to ali pa počakam mamo, ki pride domov šele ob sedmih ali kasneje. Pogledam na uro. Kazala je pol štiri. Ja, nekako bom moral splezati čez ograjo.
"A se lahko grem jokat?" se napol v šali na pol zares tiho vprašam.
Vse stvari, ki sem jih zmetal ven, sem dal nazaj v torbo, si jo podal čez rame in počasi šel do ograje. Ni šanse, da preplezam tole. Ubil bi se.
Dobil sem idejo. Lahko bi poklical Vincenta, saj ne živi daleč stran. Vzel sem telefon in ga poklical. Skoraj takoj se mi je javil.
"Christina!" je veselo vzkliknil. "A si dobro?? Kaj je?" me napade z vprašanji.
"Recimo, da sem okej. Imam pa eno težavico..."
In tako mu povem kako se je vse skupaj zgodilo. Vincent me je pozorno poslušal. Ni mi rekel, da sem butast ali kaj takega.
"V redu. Računaj, da pridem čez pet minutk," reče in prekine klic.
Točno pet minut kasneje je že stal pred mano. Še enkrat sem mi razložil vse. Tudi to, da me je najbrž potisnila Harper, kaj se je zgodilo v šolski bolnici, o mami, o mestni bolnici in zdaj tikaj. Vincent je stopil korak bližje meni. Objel me je.
"Samo vesel sem, da si v redu, Chris."

Vincent je, ko je našel rezervni ključ, šel v hišo in odprl vhodna vrata, kjer sem čakal jaz. Le kaj bi brez njega.
"Najlepša ti hvala, res," se bledo nasmehnem.
Povabil sem ga, da ostane pri meni še nekaj časa. Strinjal se je. Pomagal mi je priti po stopnicah navzgor, ker sem od vsega stresa spet izgubil svojo energijo. Bila sva v moji sobi, jaz sem ležal on pa sedel na moji postelji.
Njegov nasmeh je res edinstven, pravi nasmeh. Vedno me pripravi do tega, da se še jaz nasmejim. In to je redko pri meni. Od kar čutim tesnobo pri mojemu pravemu imenu in ženskih zaimkih, me lahko nasmehnejo le Cadel, oči, Vincent, Ava in še ena oseba...
Vincetove modre oči so me pozorno gledale. "Kaj pa razmišljaš? A sem te očaral s svojo lepoto, hm?" se zasmeji. Tudi jaz se.
"Nee, no ja. Ampak ne na romantičen način. Nočem razdreti srca moje dobre prijateljice, ki je zatreskana vate," odvrnem.
"Kaj, ena je v mene?" se začudi Vincent.
"Več jih je, ampak jaz vem za eno. In nimam pojma kako ti ne opaziš kdo to je," sem dejal. Že celo večnost Vincentu namigujem, da je Ava zatrapana vanj, on pa ne dojame niti enega najbolj enostavnega namiga. Človek je v ljubezni res slep.
Vprašal me je, če sem prepričan, da vem kdo me je porinil. Rekel sem, da nimam dokazov ampak še vedno na to sumim Harper. Tisti njen "O joj, o joj," se mi je zdel totalno zaigran. Poznam jo že od otroštva, ki mi ga je zagrenila.
"Kaj pa ti in ta tvoj 'Mali božični piškotek'?" vpraša Vincent. V trenutku se začnem smejati na vse grlo potem pa sem to ožaloval, ker so me začela boleti rebra. Nisem si mogel kaj. Vzdevek kot je *i*Mali božični piškotek*i* je smešen butast in hkrati prikupen. Tega si je izmislila ena in edina Ava. Ona ima najbolj čudaške vzdevke na svetu. Včasih pridejo prac, ker nihče nima veliko domišljije. Na primer, ko delamo v skupinah, si nikoli ne izmislimo nekaj zanimivega, vedno je nekaj kot "Najboljši/e" "Ta pametni" "Zmagovalci" ... Skratka dolgočasno. A, če je v skupini Ava, bo vedno nekaj smešno čudaškega.
"Kaj pa bi moralo biti med nama?" ga vprašam nazaj.
"Ja, ne vem, si mu že povedala? Ti je on kaj rekel?" odgovori ter zavije z očmi. Njegovi kodri mu padajo na oči, ko se smeji.
Odkimam. Ne upam. Prevelika reva sem za to.

Zdaj pa. Ali je pravi čas? Samo midva, na samem, v moji sobi, dobra energija... Mu lahko zaupam? Ampak kaj, če me ne bo sprejel? Kaj, če kaj, če kaj, če... Spet enaka vprašanja, spet enaki dvomi. Globo vzdihnem in izdihnem. Zdaj ali nikoli.
"Pustiva zdaj Malega božičnega piškotka pri miru, prav? Nekaj ti moram povedati..." počasi in previdno rečem. Počasi se dvignem s svojega ležečega položaja. Zdaj oba sediva in se gledava v oči. Občutek sem imel, da se mi bo glas začel zelo tresti ali pa da se bom samo zjokal pred njim. Ne morem vedeti kaj bo, ko bom to storil.
"Emm, ja? Povej, poslušam," nežno reče Vincent.
Trenutek resnice.
"J-jaz..." Spomnil sem se vseh mučnih trenutkov, vseh groznih dejanj v katera sem bi siljen ter obalačil, ki sem jih od vedno sovražil. Iz očesa mi je pritekla solza. Hitro sem si jo obrisal v rokav. Vincent me je gledal. Mirno, bil je potrpežljiv.
"Ne vem kako naj to povem..." začnem a ne vem kako bi nadaljeval, za to utihnem.
"Vse je v redu, ko boš pripravljena mi povej," sočutno govori.
"Ko bom p-pripravljen."
"Oh. Ne joči, vse je v redu! Razumem te. Nič ti ne bom, Christi- mislim Chris,"
Hvaležno ga poledam ter ga objamem. "Hvala," zašepetam in se uležem nazaj, kajti spet me je začelo vse boleti. Sprejel me je! Brez začudenih pogledov, brez zaničevanja.