Vsak dela da dosegel svoje bi sanje,
marsikaj vložili bi vanje.

Ampak so te sanje za nas res koristne?
Ali doseči jih hočemo da druge naredili bi zavistne?
Na sanjah gradimo zase?
Si z njimi škodujemo ali res vlagamo vase?
Je cena da pridemo do njih previsoka?
Je luknja v katero lahko pademo pregloboko?

Preden cilj si postavimo,
zastavimo vprašanja si ta,
sebe pred slabim obranimo,
če pot nas vodi stran od našega "zlata".

Naj sanje res bodo za nas,
ne od sosede le da bil bi ji bolj všeč naš obraz.
Ni vredno graditi poti ki ni naša,
naj nas tok na pravo, našo, smer odnaša.

Cilje si včasih postavimo ker mislimo da nam bo potem bolje,
a pripeljejo nas na neplodno polje,
sanje so napačne,
do njih nas pripeljejo misli mračne .
Prej se tega zavemo, prej se jih lahko znebimo,
še preden pridemo do točke na kateri posledice ulovimo.

Tudi sama sem postavljala napačne si cilje,
ki vodile v težav so obilje.
Le teh se nisem na pravi način lotila,
in vajeti zdravja izgubila.
Zdaj plezam iz sanj ki niso prinesle mi sreče,
pot je dolga in težka, veš čas tu misli so kričeče.
A se trudim in vztrajam da prišla na pot bom zdravo,
da izbrala odločitev bom pravo.

(moja zgodba o tem pride v drugem delu)