Nov blog je tu! Preberi, komentiraj in uživaj! Juhu, kako ste kaj danes pilovci in pilovke?
No v glavnem...
Danes je...hmmm...sreda? No naj bo sreda, pa tudi če ni. Trenutno se nahajam v pragozdu, med tigri in strupenjačami. Med opicami in kolibriji. Med papajami in bananami. Aja nisem se vam predstavila. Sem 23 letna Ana. Z družino bivam v hiši v Luciji...No tam sem bivala dokler se ni zgodilo nekaj...nepričakovanega. ( če te zanima kaj preberi cel blog )

Slišim šumenje reke, reke pa je nikjer ne opazim. Zdi se mi, kot bi jo iskala celo večnost. In nasrečo je tu pod drevesi prav lepo vlažno. Nočete vedeti kako soparno je šele izven gozda! No, da neham razlagati brez repa in glave, vam bom opisala kako sem se znašla v PRA GOZDU.
Šla sem na adrenalinski polet z letalom. Podtaknili so mi. Zmanjkalo je bencina in...v kolikor se mi zdi sem v pragozdu že dva dni. Prebivam v manjši hišici na drevesu narejeni iz bambusa. Oblačila imam že popolnoma raztgana, ker je tu res gosto vejevje. Okoli mene ni nobenega človeka, kaj še le vasi. Sploh ne vem v katero smer moram in drznila sem si izgubiti letalo! Zdaj, ko sem nabrala zaloge sadja oz. zaloge banan in papaje, ker drugega tukaj ni, sem se odločila izdelati sulico, da ulovim kaj mesa. Morda je past boljša ideja? Zakaj pa ne naredim kar oboje? Oboje naredim in se v pra gozd uživim! Z desnico sem zagrabila bambus in z levico vzela žepni nožek iz žepa. Nekako sem nabrusila bambus in nanj z močnejšo vrvico zavezala oster kamen. Zvečer sem po drevesih plezala kot opica in metala sulico proti divjim živalim v moji bljižini. Ni mi jasno kako, da sem še živa. Po napornem lovu sem se zadovoljila z gazelo, ki je prikorakala mimo. Pravzaprav ne vem, če je bila to gazela. Mesa sem imela za dobre tri dni, še vedno pa mi je primanjkovalo vode. Takoj zjutraj se odpravim iskati to reko, sem si mislila v upanju, da jo najdem. Ozrem se po hišici in s pogledom ošinem nahrbtnik. Zagledam opico, ki jemlje neki zvezek iz moje torbe. Opico zgrabim za rep tako, da je visela z glavo na vzdol. Iz ročic ji vzamem zvezek in ji zažugam, da naj se ne vrača. Ogledam si zvezek in se domislim, da bi lahko zapisovala svojo pustolovščino. In res...začela sem pisati...
V dnevnik sem za začetek zapisala:
Dragi dnevnik!
Še zmeraj nevem zakaj so mi podtaknili in sem morala pristati prav v pra gozd. Prebivam na drevesni kočici iz bambusa in že dva dni iščem reko, ki jo samo slišim najdet je pa ne morem in ne morem."
Po licih so mi spolzele solze, saj nisem vedela, če se bom kdaj vrnila domov.
" To ne pelje nikamor dnevnik. Dnevi se mi zdijo identični in na živce mi hodi, da nevem niti kateri dan je danes. Vsak trenutek lahko na drevo pripleaza tiger ali klopotača pa je sigurno, da ne bom preživela še enega dneva v tem gozdu." Po pisanju sem upihnila svečo in se zleknila na listje ter vejevje. V obupu sem zaprla oči in se podala v svet sanj...Zjutraj se zbudim zgodaj, saj se ar ne da preslišati. Splahnem si usta in pomalcam sadje. Po urah napora sem dosegla svoj cilj in prikorakala do reke. V vedro sem zajela vodo in po poti nazaj označevala pot do reke. S časom sem privadila na življenje v gozdu in se igrala z opicami. Vsak večer sem se navadila pisati dnevnik in s tem ugotavljala koliko časa sem že v gozdu. Po enem tednu sem našla letalo. Na srečo sem prebirala knjige o čemer koli in med temi so bile tudi te kako spraviti letalo v pogon brez goriva. Ustvarila sem par litrov neke tekočine iz bambusa, ki naj bi lahko spravila letalo v pogon namesto goriva. Juhej! Prispela bom domov! Po dobrih urah vožnje sem srečno pristala na letališču...

To bo vse. Spremljajte pustolovkinjo Ano in njen zazdaj skriven dnevnik na njenih raznih dogodivščinah!


Imejte lep dan!
l.p. Struna