Pilov blog
Tukaj je že moj drugi blog. Uživajte.
Torej danes bomo govorili o žalosti in jokanju.
Jaz sem bil velikokrat žalostna. Ponavadi smo žalostni zaradi razližnih slabih dogodkov v življenju. Jaz sem včasih žalostna, ker se spominjam dogodkov iz preteklih let. Sedaj pa glede jokanja. Jaz se velikokrat zjokam. Po navadi jokamo zaradi žalosti včasih pa tudi zaradi sreče. No jaz sem enkrat jokala zaradi sramote, ker so mi vsi neznanci v restavraciji peli vse najboljše. Če se jokate to ni nič slabega. Npr. če se jokaš zaradi slabih dogodkov v šoli se odjokaj do konca, tudi če ti nekdo govori "vse bo vredu, vse bo vredu" Povem vam, da zelo pomaga. In če ste zaradi česa žalostni in želite zajokati:
Moj nasvet je:
Zjokajte se do konca (res pomaga)
Ali pa, če pišete dnevnik in če ste žalostni ali jezni ali karkoli. Vso svojo žalost, jezo.. prelijte v dnevnik. Ob tem pa se zjokajte ali pa bodite jezni.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Vsi, ki to berete ste res pridni bralci:
Tako tukaj je moj drugi blog. Se opravičujem, ker je zelo kratek. Ponavadi čez vikend ne bom objavljala ampak danes imam računalnik v sobi.
Vsi, ki berete ali bi lahko prosim prebrali tole dvoje:
https://www.pil.si/igralnica/objava/naslov-za-novo-zgodbo/2
https://www.pil.si/pisalnica
Se zahvaljujem že vnaprej.
Torej danes bomo govorili o žalosti in jokanju.
Jaz sem bil velikokrat žalostna. Ponavadi smo žalostni zaradi razližnih slabih dogodkov v življenju. Jaz sem včasih žalostna, ker se spominjam dogodkov iz preteklih let. Sedaj pa glede jokanja. Jaz se velikokrat zjokam. Po navadi jokamo zaradi žalosti včasih pa tudi zaradi sreče. No jaz sem enkrat jokala zaradi sramote, ker so mi vsi neznanci v restavraciji peli vse najboljše. Če se jokate to ni nič slabega. Npr. če se jokaš zaradi slabih dogodkov v šoli se odjokaj do konca, tudi če ti nekdo govori "vse bo vredu, vse bo vredu" Povem vam, da zelo pomaga. In če ste zaradi česa žalostni in želite zajokati:
Moj nasvet je:
Zjokajte se do konca (res pomaga)
Ali pa, če pišete dnevnik in če ste žalostni ali jezni ali karkoli. Vso svojo žalost, jezo.. prelijte v dnevnik. Ob tem pa se zjokajte ali pa bodite jezni.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Vsi, ki to berete ste res pridni bralci:
Tako tukaj je moj drugi blog. Se opravičujem, ker je zelo kratek. Ponavadi čez vikend ne bom objavljala ampak danes imam računalnik v sobi.
Vsi, ki berete ali bi lahko prosim prebrali tole dvoje:
https://www.pil.si/igralnica/objava/naslov-za-novo-zgodbo/2
https://www.pil.si/pisalnica
Se zahvaljujem že vnaprej.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Lepo! Mi je všeč, da si se svetovala v to smer!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super! zelo mi je všeč.
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
