Pilov blog
Hej
Po dolgem času sem nazaj s svojim blogom. Danes bomo združili dve pomembni temi *b* duševno zdravje in invalidnost *b*. Oktober je namreč mesec duševnega zdravja.
Naredila sem malce raziskave na temo duševnega zdravja svetovnem spletu. Gibalno ovirani ljudje imajo 32 % možnosti, da pristanejo v hujši duševni stiski. Zdravi ljudje imajo zgolj 8 % možnosti za to. Gotovo se sprašujete zakaj je temu tako. Razloge, ki so mojem ključni za tako statistiko bi lahko naštevali v neskončnost. Dejstvo, da smo invalidi smo večkrat izključeni iz različnih druženj bi bil lahko(po mojem mnenju) eden izmed njih.
Tudi sama sem se znašla v podobni stiski.
Pred pandemijo koronavirusa sem sebe vedno gledala, kot na isto v primerjavi z drugimi. Večkrat sem bila odsotna od pouka, a to me ni nikoli motilo. Potem se je zgodil kovid. Medtem, ko so vsi pogrešali druženje v šoli sem jaz končno dobila možnost druženja na daljavo s sošolci. Ker pa so sošolci kmalu šli nazaj v šolo, sem jaz po nasvetu strokovnjakov ostala doma. Šesti razred sem končala na daljavo. Enako je bilo naslednje šolsko, ko sem bila celo šolsko leto doma. Na sredini osmega razreda pa sem zlomila psihično. Šola mi je predstavljala edini način druženja, takrat pa še tega nisem imela. Mislila sem, da sploh nisem dovolj normalna, da bi se lahko družila. Počutila sem se drugačno med vsemi učenci naši šoli, ki so vsi na en način drugačni. Bila sem zelo osamljena. Po pogovoru s psihologinjo sem v devetem razredu začela hoditi v šolo. Zaradi vseh težav v prejšnjem šolskem letu sem postala sramežljiva. Upala, sem da me bodo sošolci veseli. Pa me vsi, razen ene sošolke niso bili veseli. Med odmori sem se dolgočasila, ker so se vsi družili v drugih razredih. Kljub prizadevanjem učiteljev in ravnateljice me sošolci niso sprejeli medse. Sedaj obiskujem srednjo šolo in imam sošolki, ki sta me odlično sprejeli in se veliko družimo.
Če kadarkoli srečate koga, ki je drugačen ga sprejmite v svojo družbo, s tem mu lahko prihranite kakšno stisko.
+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
To bo vse za danes,
Vitica:purple_heart:
Po dolgem času sem nazaj s svojim blogom. Danes bomo združili dve pomembni temi *b* duševno zdravje in invalidnost *b*. Oktober je namreč mesec duševnega zdravja.
Naredila sem malce raziskave na temo duševnega zdravja svetovnem spletu. Gibalno ovirani ljudje imajo 32 % možnosti, da pristanejo v hujši duševni stiski. Zdravi ljudje imajo zgolj 8 % možnosti za to. Gotovo se sprašujete zakaj je temu tako. Razloge, ki so mojem ključni za tako statistiko bi lahko naštevali v neskončnost. Dejstvo, da smo invalidi smo večkrat izključeni iz različnih druženj bi bil lahko(po mojem mnenju) eden izmed njih.
Tudi sama sem se znašla v podobni stiski.
Pred pandemijo koronavirusa sem sebe vedno gledala, kot na isto v primerjavi z drugimi. Večkrat sem bila odsotna od pouka, a to me ni nikoli motilo. Potem se je zgodil kovid. Medtem, ko so vsi pogrešali druženje v šoli sem jaz končno dobila možnost druženja na daljavo s sošolci. Ker pa so sošolci kmalu šli nazaj v šolo, sem jaz po nasvetu strokovnjakov ostala doma. Šesti razred sem končala na daljavo. Enako je bilo naslednje šolsko, ko sem bila celo šolsko leto doma. Na sredini osmega razreda pa sem zlomila psihično. Šola mi je predstavljala edini način druženja, takrat pa še tega nisem imela. Mislila sem, da sploh nisem dovolj normalna, da bi se lahko družila. Počutila sem se drugačno med vsemi učenci naši šoli, ki so vsi na en način drugačni. Bila sem zelo osamljena. Po pogovoru s psihologinjo sem v devetem razredu začela hoditi v šolo. Zaradi vseh težav v prejšnjem šolskem letu sem postala sramežljiva. Upala, sem da me bodo sošolci veseli. Pa me vsi, razen ene sošolke niso bili veseli. Med odmori sem se dolgočasila, ker so se vsi družili v drugih razredih. Kljub prizadevanjem učiteljev in ravnateljice me sošolci niso sprejeli medse. Sedaj obiskujem srednjo šolo in imam sošolki, ki sta me odlično sprejeli in se veliko družimo.
Če kadarkoli srečate koga, ki je drugačen ga sprejmite v svojo družbo, s tem mu lahko prihranite kakšno stisko.
+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
To bo vse za danes,
Vitica:purple_heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
oooooo ves ku ai me presenetila! na dober nacin ofc ;)
aja sej res, okt je mesc dusevnega zdravja ja, na soli smo mel neke plakate
ja.... to je smiselno. invalidi so pogosto izkljuceni iz druzabnih dogodkov iz tega, kar se lahko sprevrze v stisko, ta pa naraste v depresijo. zalostno, ker bi le nekaj druzenj a prijatelji lahko spremenilo celotno zadevo. ampak to vecinoma seveda no krivda invalidov, ampak bolj vseh nas.
:sob::sob::sob: vitica, ves ku mi je zal, da se ti je to zgodilo:sob: napisala si, da ti je zaj v srednji bolhse in upam, da tako tudi ostane<3
lepo se imejj<33
aja sej res, okt je mesc dusevnega zdravja ja, na soli smo mel neke plakate
ja.... to je smiselno. invalidi so pogosto izkljuceni iz druzabnih dogodkov iz tega, kar se lahko sprevrze v stisko, ta pa naraste v depresijo. zalostno, ker bi le nekaj druzenj a prijatelji lahko spremenilo celotno zadevo. ampak to vecinoma seveda no krivda invalidov, ampak bolj vseh nas.
:sob::sob::sob: vitica, ves ku mi je zal, da se ti je to zgodilo:sob: napisala si, da ti je zaj v srednji bolhse in upam, da tako tudi ostane<3
lepo se imejj<33
0
.png "Druščina 5")
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
invalidi bi potrebovali več pozornosti po mojem mnenju, ne vem kkao je lhako nekdo tako hladen da te izloči pač ker si invalid
ps: spremljam tale blogec
ps: spremljam tale blogec
0
Moj odgovor:
Anonimna punca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
NEobladovanje jeze
Hejjj. Sem ena prijavljena PILovka, ampak res nočm, da se razve kdo sem.
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
