Ojla,
sem Ela,13 letna pikasta tarča pogledov in trenutno imam en kup problemov... vsi me sovražijo in se norčujejo iz mene,...
Imam atopijski dermatitis, želim si, da bi me ljudje sprejeli in da ne bi bila tarča pogledov, saj mi je to v življenju prineslo veliko slabih izkušenj in slabe volje (ta bolezen). Pred parimi leti sem šla na smučarski tabor, ter tam so se iz mene norčevali, ter se mi smejali. Fanta, ki sta bila za mano sta me vprašala, če sem se "stepla" ker sem nad očmi imela rdeče lise, imela sem malce rdeč vrat, pikaste roke, noge itd. Skušala sem zadržati solze, saj ti otroci nevejo kakšno bolečino lahko prinesejo (bolj psihično kot fizično), ampak ni šlo. Preprosto sem poklicala mami ter ji povedala, da nemorem več živeti tako. Razmišljala sem že o samomoru, ali podobno. Vsi so me sovražili, nima smisla živeti. Na srečo imam starše, ki te znajo vedno potolažiti. Čez par dni se mi je stanje tako poslabšalo, da sem morala v bolnišnico. Tam sem preživela skoraj pol leta. Prestala sem kar nekaj operacij in posegov. Družina in sorodniki so me razveselili in pripravili napis "dobrodošla", ko sem se vrnila iz bolnišnice. V šoli me je moj razred lepo sprejel. (Držali so se zase in niso me preveč zafrkavali). Ampak ko govorim o drugih razredih, pa je to druga zgodba.
No kakorkoli... Moja bolezen mi je prinesla kar nekaj teža in veliko sem prestala, za to vas lepo prosim da pogooglate o tej bolezni. Dosegla bom svoj cilj, ko boste vsaj Pilovci razumeli, da sem trpela ter da mi je bilo hudo in da se boste soočili z ljudmi z to boleznijo ter se neboste norčevali. Polepšali bi mi življenje. (To zgodbo oz. 1. del sem napisala večinoma iz lastnih izkušenj, s tem da sem kaj priredila.)+(25 lajkov za nadaljevanje...)