Pisalnica - Avdicija 1. del

Ojla!
Končno sem se odločila objaviti svojo zgodbo. Imam jo napisano v naprej. Nimam vsak dan računalnika, verjetno bo prihajala enkrat na teden, odvisno koliko časa in navdiha bom imela.

Punca je hodila po ulici. V ušesih je imela slušalke in si pomrmravala pesem. Ulica je bila ena bolj odročnih, poznanih kot bližnice. Po njej je hodilo le nekaj ljudi. Sonce je sijalo izza stavb, visokih skoraj kot stolpnice. Toda niso bile stavbe, kot v srediču New Yorka, lepe in čiste. Ne, te so bile umazane, zapuščene, razmahane in porisane z grafiti. Punca je bila oblečena v navadno črno trenirko, kratko majico ter čeznjo jeans jakno. Imela je črne lase, ki so ji segali skoraj čez ramena. Na hrbtu je imela obešeno vrečo, ki ni dajala vtisa, da bi bila preveč polna. Bilo je poleti zato je prostor mogoče hranila za jakno? Bližala se je koncu ulice, dolge okoli 10 metrov. Po poti si je mrmrala neko pesem. Imela je res dobro besedilo. Ne da bi se zavedala je začela peti glasneje in glasneje dokler...
Ko je stopila iz ulice, jo je za ramo prijela roka. Obrnila se je in si iz ušes vzela slušalke. Pred njo je stala ženska, srednjih let. Dekle si jo je podrobneje ogledala. Imela je živo rdeče lase in sinje modre oči. Nosila je črno jakno z veliko priponkami, različnih imen bendov. Pod jakno je imela oblečeno rdečo majico z napisom SMILE ter raztrgane jeans hlače, do kolen.
»Živjo! Jaz sem Jane Will. Slišala sem tvoje petje. Mislim, da si res nadarjena! Bi želela iti z mano na avdicijo? Snemamo film, v katerem je nekaj pesmi,« je punco vprašala ženska.
»Hm... mogla bi vprašati starše,« je odgovorilo dekle.
»Seveda ja! Izvoli, mudi se mi,« je rekla ženska in punci v roko pomolila vizitko. Že čez nekaj sekund je izginila v svetlobo, na sončno in hrupno stran mesta. Deklica je pogledala vizitko.
Jane Will,
ulica Johnson 26 b
New York
Punca je dvignila telefon in vtipkala neko številko.
»Ojla mami! Ja, jaz sem Emma!« je rekla Emma v telefon. »Ali bi lahko šla do...« je malo utihnila in poškilila na vizitko. »Do ulice Johnson?«
Odgovor je bil očitno pritrdilen.
Emma se je odpravila na pot. Preverila je zemljevid na telefonu in preverila, kje je ulica. Hodila je okoli pol ure, ko je zaslišala glas »Prišli ste do željenega cilja«. Pogledala je na telefon. Modra pika je kazala, kje je Emma.
To je za danes to. Upam, da vam bo všeč. (Je ena wordowa stran na teden verjetno).
Prosim komentirajte, veliko bi mi pomenilo.
Hvala, Cat