Ne morem. Ne morem več. Zadnjih nekaj dni je bilo norih. V soboto je dan potekal kot normalno, z mamo in starejšo sestro Nušo smo se pripravljale da gremo spat. Očeta ni bilo z nami. Umrl je, ko sem bila še čisto majhna. No, nakar naenkrat v hišo vstopi vinjen stric. Vzel je luč in začel tepsti mamo po glavi. Nuša je hotela poklicati policijo in reševalce, a stric ji je razbil telefon. Nato sem še jaz vzela telefon, tisti moj, na tipke. A tudi tega je stric razbil. Nisva vedeli več kaj storiti. Mama, polna ureznin po glavi, je onesvestena ležala na tleh in medve nisva vedeli kaj storiti. Stric naju ni spustil iz hiše in nisva imeli telefonov, da bi koga poklicali. Počakali sva, da stric zaspi in se odplazili ven, ter pohiteli k tei, ki živi nekaj ulic stran. Vse sva ji pojasnili in takoj smo odšle po mamo in jo peljale na urgenco. S sestro sva prenočili pri babici, mama pa v bolnici. Naslednji dan so mamo izpustili iz bolninšnice in skupaj z Nušo sta odšli živeti v stanovanje, ki sta ga najeli v nekaj kilometrov oddaljenem kraju. Jaz sem prespala pri teti. Na koncu tega šolskega leta odhajam. Odhajam živeti k mami in sestri. Pustila bom vse, kar imam tukaj. Praktično celo življenje.

*b* Based on true story*b*
Ko sem jaz slišala to zgodbo sem se zlomila. Nisem mogla več zdržati. Preveč rada imam to sošolko, sedaj pa bo kar naenkrat odšla iz mojega življenja. Res nočem, da bi se takšne stvari komurkoli dogajale, še najmanj pa njej in ostalim otrokom. Res je super punca!
P.S.: Imena so izmišljena.