Hojla!
Približujemo se koncu a ti zadnji deli bodo zelo trdi in napeti
»Vem Lizzy. Ali veš kako bi gospodarja Titanov spravili iz Luka?« »Na žalost obstaja le ena rešitev…

…lahko ga spravim ven le tako, da Luka ubijem s Kronosovim rezilom.« sem odgovorila in povesila glavo. »Lizzy. Se bo že našla rešitev. Zdaj pa pojdi spat. Juti bomo potrebovali najmočnejšo silo.« mi je rekel in se mi nasmehnil. S povešeno glavo sem se odpravila v svojo sobo. Legla sem a nisem morala spati. Enostavno vse se mi je podilo po glavi. V moji podzavesti mi je še kar odmeval stavek »Ven, ga lahko spravim le tako, da ga ubijel, ubijem, ubijem…« ubijem mi je odmeval v glavi. Požirala sem solze kot sladoled. In po mučnih urah sem zaspala. A ta spanec ni bil nič boljši od ležanja na postelji in gledanja v strop. V sanjah so se mi odvijali vsi dogodki iz življenja. Šli so tako hitro mimo in nato so se začeli upočasnjevati. In nato se mi je v mislih odvil boj. Boj v katerem bom izgubila Luka za vedno. Stali smo pripravljeni. Šlo nam je zelo slabo. Mantikora je lovila mene in Luka. Ubila sem jo tekla sva dalje do vode. In nato se je Luk mrtev zgrudil na tla. Slika je bila tako nejasna, da nisem morala vsega opisati. Nič kaj se je zgodilo. Bili so le nejasni obrisi. In nato je slika začela bledeti. Bledela je dokler ni prišla do čiste temnine. In takrat sem se zbudila. Zunaj je bila še čista noč. A vedela sem, da je danes moj zadnji dan z Lukom. Boleče sem sedela na robu postelje. Slišala sem tihe korake. Šla sem preverit. »Tudi ti ne moreš spati?« me je vprašal glas. In no takoj sem vedela, da je bil Nico Di Angelo. »Ne. Strah me je današnjega dne.« »Tebe strah nečesa kar gre v 24 urah mimo?« mi je posmehljivo odgovoril. »Bi bilo tebe strah, če bi vedel, da si zadnji dan z osebo, ki jo ljubiš.« sem odgovorila z vprašanjem. »Bilo bi me strah. A nikogar nimam. In to mi je všeč.« »Nočeš imeti nekoga, ki te ima rad, ki ti nudi toplino?« »Imel bi ga a sem Hadov sin. Nikogar ne rabim.« »To je le stereotip. Tudi jaz sem Hadova hči pa imam nekoga, ki mi je najboljši prijatelj.« »Kaj pa če tega ne želim?« »To kažeš le na vzven. Tvoja notranjost hrepeni po nekom. Hrepeni po osebi, ki te bo imela neizmerno rada.« »In ti imaš osebo, ki te ljubi?« »Imam osebo, ki me ima rada. A ta oseba mi je la prijatelj. Rad me ima a me ne ljubi.« »Si prepričana?« me je ša vprašal nato pa izginil. Izgubil se je v sencah. In stala sem sama sredi temačnega hodnika. Ta pogovor mi je dal nekaj vedeti. Kaj pa če me Luk ljubi? Ali si pa to le domišljam. Ne bi si želel bojevnice. Želi si lepo mlado dekle, katero se bo šminkalo in urejalo. V tistem trenutku mi je misli prekinil rog. Stekla sem v sobo in se na hito oblekla v trenirko in nase navlekla kratko majico z zbledelim napisom: Girl with a big Heart. Stopila sem iz velike hiše. Vsi polkrvni so hodili sem ter tja in na hitro jezli zajtrk kar stoje. S pogledom sem iskala Luka. Premikala sem se okoli nato pa se v nekoga zaletela. In uganite kaj? Zaletela sem se v tisto Afroditino hčero, ki sem jo zalila z dežjem nato pa so se ji odrezali lasje. »Pazi malo.« je rekla in zamahnila s savojimi lasmi. Bili so malo čudno porezani a meni so bili zelo všeč. Še posebej mi je bilo všeč, da jih je porezal Lukov meč. A na žalost lasje več niso imeli vonja po Luku, saj jih je tale polkrvna že vsaj trikrat oprala s šamponom za hitrejšo rast las. Nato pa sem zasledila Luka. Hitro sem skočila k njemu. »Jutro Luk.« sem rekla. »Jutro. Lizzy, nekaj sem ti želel povedati.« »Najprej ti moram nekaj jaz.« sem ga prekinila. »Luk res si…« nato me je za ramo nekaj prijelo. Bil je Hiron. »Lizzy. Takoj zdaj se moramo dogovoriti za obrambo tabora.« je rekel. Pokimala sem. »Dobro jutro Polkrvni!« sem začela. Trušč je ponehal. »Postavite se po skupinah.« sem rekla in vsaka skupina z različnim orožjem se je postavila na eno mesto. »Strelci. Vi se postavite po drevesih. Ko se nam bo vojska začela približevati začnite streljati. Bojevalci s sulicami. Postavili se boste v prvo obrambo. Bojevalci z noži. Vi napadajte iz strani. Bojevalci z meči. Ko obramba od odspredaj popusti pojdite v napad. Jasno?« »Jasno!« so mi odgovorili vsi polkrvni v en glas. Stopila sem do Clariss. »Clariss. Vodi bojevalce s kopji.« sem ukazala in Clariss je pokimala. »Percy. Vodja mečevalcev. Annabeth. Borci z noži so pod tvojim nadzorom.« sem rekla. Obrnila sem glavo in tam je bila še ena skupina. V njej so bili mlajši in Afroditini otroci. Pogledala sem naokoli in poiskala Apolonovega sina. »Ti.« sem rekla in prišel je k meni. »Z njimi poskrbi za ranjene. Vi mu pomagajte. Dečki, vi odvlečit poškodovanca noti in ga oskrbite. Bo šlo?« »Ja!« so mi odgovorili vsi hkrati. Takrat je zatrobil rog. Do nas je stekel eden od straže. »Vojska se nam približuje! Na čelu mantikora. Za njo kakšnih dvesto empus. Nato nekaj furij. Trije peklenski psi. Premikajo se počasi. Tukaj bodo čez kakšnih dvajset minut.« je prestrašeno odgovoril.

To je to.
Nov del pride zelo kmalu.
Lp. fla