evoo, kokr sm rekla, bom tole popravila, tako da sem zele začela na novo pisat to zgodbo, upam da vs ne moti. uživajte!


Na drugi šolski dan se je Amber zbudila ob ropotanju, ki ga je povzročala Ginny, ko je hodila v kopalnico in nazaj ven z več predmeti v njenih rokah. Zazehala je, se dvignila v sedeč položaj in strmela v nered, ki je bil Ginnyina postelja.

"Jutro Amber:" jo je pozdravila Hermione, Amber pa ji je v pozdrav zehaje samo dvignila roko.

Vstala je in se sprehodila do njene omare-ni imela veliko oblačil, samo tiste, ki jih ji je prinesla profesorica McGonnagall. Amber se je odločila, da si bo takoj, ko bo lahko kupila oblačila-ampak z čigavim denarjem? Saj ga ni imela.

Hermione se je nasmehnila Ginny, ko je ta končno prišla iz kopalnice. Amber je zagledala ogrlico, ki je Ginny visela z vratu, in se na to spomnila še njene. Pogledala je proti kovinskemu obesku, za katerega se je zdelo, da tudi ta gleda proti njej. Zamislila se je, in nekaj ji je kliknilo v glavi. Obrnila je ogrlico-bila je ravna, ampak zdelo se je, kot da nekaj manjka.

"Amber?" roka pred njenim obrazom je prelomila njeno zamišljeno strmenje v obesek. Dvakrat je pomežiknila in pogledala proti Ginny, ki je zaskrbljeno gledala proti njej. "Ali si vredu?"

Amber je še enkrat pomežiknila, nato pa stresla glavo, preden je pospravila njen obesek nazaj v žep. "Ja. Ja, vredu sem."

Spet se je obrnila, da bi se odločila, kaj obleči. Počutila se je...nenavadno-ni ji bilo treba zapustiti sobe, saj je bila sobota. Ali pač? Na urniku ni imela ničesar, vrjetno nihče ne bi opazil, če se ne bi pokazala cel dan. Vrgla se je na posteljo in zakopala obraz med blazine.

"Ne greš na zajterk, Amber?" sta jo vprašali.

Odkimala je, in rekla, da se ne počuti preveč dobro, dekleti sta pokimali in zapustili sobo. Tudi Amber se je odločila odditi. Odšla je do knjižnjice, in se sprehodila do knjižnjih polic, da bi poiskala knjigo, ki jo je zanimala.

'Najmočnejši čarovniki vseh časov'

Odprla je knjigo in poiskala točno določeno ime.

'Profesor Albus percival Wulfric Dumbledore, rojen leta 1881, je trnutno najmočnejši čarovnik na svetu. Trenutno je ravnatelj čarovniške šole Bradavičarke, včasih pa je učil-'

Amber je zmotilo kruljenje v njenem trebuhu. Pogledala je pos sobi, da se je prepričala, da nihče ne strmi vanjo. Ugotovila je, da je v knjižnjici sama. Knjigo je postavila nazaj na njeno mesto, in se odpravila proti veliki dvorani, kjer sta rdečelasa dvojčka ravno odhajala.

"Pozdravljena, Jonsey." jo je pozdravil, tisti, ki ji je včeraj pomežiknil.

Zahihitala se je ob vzdevku-saj jo bo nehal ignorirati, ko bo ugotovil, da jo ne zanima? Vsedla se je na prvo prazno mesto, ki ga je zagledala in si postregla z zajterkom.

"Živjo Amber!" jo je pozdravil Harry, ona pa ga je z nasmehom pozdravila nazaj.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

' "Amber, draga," Amber je sledila zvoku, njene oči so raziskovale glas naokoli. Sedela je v dnevni sobi, pred mizo, na kateri so bili različni objekti, ki jih Amber ni mogla prepoznati. Sedela je na sofi, obkoljena z blazinami.

"Amber!" je zaslišala še drug glas, preden bi sploh lahko odgovorila drugemu.

Obrnila je glavo do mald, rdečelase punce, ki je stekla v dnevno sobo z razprtimi rokami, da bo lahko objela Amber.

"Monica! Pogrešala sem te, zdelo se je celo večnost!" je z nasmehom odvrnila in jo objela.

"Vem!" se je zasmejala Monica in pogledala proti Amber. "Si govorila z Jamesom?"

"Ja, povabil me je na zabavo njegovih staršev- mislila sem, da bo brez veze, ker saj veš, odrasli in to... Ampak na to se je spomnil, da bi lahko uporabili njihov bazen!"

"Ja," je zavzdihnila Monica. "tudi meni ga je vmenil. Ohh, kako si tudi jaz želim imeti bazen. Oči mami že leta sitnari, da bi ga rad kupil, ampak se s tem sploh ne strinja."

Amber se je zasmejala in se zastrmela v zid na drugi strani, v doglo in široko ogledalo, v katerem je lahko nekako zagledala sebe pred štirimi leti. Njene oči so se v hipu odprle, ko je nekaj požgačkalo njeno uho. Pogledala je na stran in spet zagledala tistega rdečelasega dvojčka, z nasmehom na njegovih ustih.

Amber je dvignila obrvi, preden so njene misli šle nazaj h sanjam-saj so bile sanje? Vse se je zdelo tako resnično. Upala je, da je bil to eden izmed njenih spominov. Vrjetno je bila Monica njena najboljša prijateljica, in vrjetno je bil james še eden izmed njenih prijateljev. Ni bilo veliko spominov, ampak je bilo več, kot v prejšnih dneh.

"Si ti šee živa?" jo je vprašal.

"Ja, oprosti, samo malo v svojem svetu."

Po zajtrku, se je malo sprehodila po Bradavičarki. Vsedla se je ob drevo zraven jezera, kjer naj bi jo našli, in zaspala v upanju, da se ji bo spet povrnil kakšen spomin.

"Ali te to ne boli?

Dvignila je pogled, proti rdečelasemu dvojčku-spet-ki je stal na njenih prstih. Ko mu je namenila oster pogled, se je samo še bolj nasmehnil.

Zasmejala se je. "niti ne, vrjetno to postaja navada, ampak če tega ne misliš nehati početi kmalu, me bodo prsti začeli boleti. Zasmejala se je in stresla glavo, ko je zaskrbljeno stopil dol, in roko stegnila proti njemu.

"Evo, daj mi tvojo roko."

Spet se je zasmejal in ji pomežiknil. "Če si želiš držati mojo roko, mi lahko samo rečeš, Jonsey."

Zavila je z očmi in prijela njegovo roko, da bi počila (ja, počila. nevem kako se reče) enega izmed njegovih prstov, kar se je zdelo zelo lahko. Ko je zvok pokanja končno prišel do njegovih ušes, je ta roko stegnil stran od Amber, ki pa se je zahihitala.

"Merlinova brata, ženska! Me hočeš ubiti?"

Ravno mu je hotela odgovoriti, ko je zaslišala nekoga zakričati njegovo ime.

"Freeeeed!"

Oba sta se obrnila in zagledala drugega dvojčka, ki je tekel proti njima-opazila je, da je imel lase še bolj razmršene kot ponavadi.

Pozdravljena, Jones." je rekel ves zadihan. "bi te motilo če bi si sposodil Freda za trenutek? Obljubil mi je, da bo z mano raztrelil Flitchevo pisarno."

Amber je skomignila. "Niti ne."

Gledala je, kako je George Freda odvlekel stran. Pomislila je, kako jima bo uspelo, da bosta raztrelila pisarno, brez da bi dobila ure pripora. Še enkrat je skomignila in se naslonila na drevo. Ko je prevladala tišina, sta rdečelasa dvojčka že zdavnaj izginila v grad.