haha pr slovi sm mal ustvarjala, so random
3
hii! souu mi smo mel dons slovenscino ane in je pac sprasvala, zato nam je dala za napisat "prvoosebno pripoved s strani zebljarja", ki se navezuje na pesem Žebljarska od Otona Župančiča. pac ta pesem je mal cudna itd., ne bomo komentiral lol🤫, ampak js sm kinda padla notr u to nalogo in sm napisala tako kratko pripoved, ka mi je u unem trenutku padla na pamet, in se mi je zdela kr uredu zato jo bom tle delila z vami. no preden zacnem yappat o tem kaj use sm u tej pripovedi zajela (nsn lol sej bom kratka pol), nej vam sam tlele prekopiram tole pesem, po kateri sm se zgledvala (obdobje moderne, tko kt ivan cankar, pac sej sm ze rekla mal je cudna):
*pod*O. Župančič: Žebljarska*pod*
*i*Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.
Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...
Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!
Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...*i*
no ja, to je ta pesm, pac sj ne da mi je neki ful usec, ampak ja ig da dobr ponazori to trpljenje zebljarjev v tistem casu al kaj (to je blo pred okol sto leti). torej zdej pa vam pretipkam tlele se mojo pripoved, u kero sm probala ukljucit vse to - pac to nonstop delo, nikol se ne konca, bum bum bum bum ta zvok odzvanja u glavi in sploh nisi zares prisebn - pa dodat se majcken zgodbe. aja, pa sam mala opombica: notri je tko ful velik notranjega dialoga, pac pripovedovalec velik sprasuje samga sebe in si sam odgovarja, tkoda nej vas to ne zmede. govori se sam takrt, ko so narekovaji ("...")
moja pripoved:
*naslov*NO, TO... - TO JE PA NEOBIČAJNO*naslov*
Kladiva udarjajo. V glavah nam razbija. Kujemo. Udarjamo. Razbijamo. V glavah nam kuje. Žeblji. Žari. Kladiva udarjajo, v glavah razbija, kujemo žeblje. Žari.
Mrači se. Kujem. Tema. Udarjam. Zarja. Razbijam. V usta nosim razmočeno, sivo ovseno kašo. Kujem. Vse žari, pogled mi je težak, jaz pa kujem. Razbijam. Udarjam. In potlej - potlej se vrata odpro.
No, to je pa neobičajno. Vrata? Ob tej uri? Neobičajno, neobičajno. Smo prepočasni? Prešibki? Hitreje udarjam, prešibki smo, joj, neobičajno. Ne? Nismo prešibki? Nismo prepočasni? Nismo. Vidim mladega fantka, oranžni lasje, pegice, bogata oblačila. Brezbrižen pogled. Brezbrižen? Neobičajno. Mladi fantek, prišel je delat, a pogled mu je brezbrižen. Se mi meša? Ne? Ni prišel delat. Ni? Neobičajno, joj. Je prišel jest? Ne? Huh. Ni lačen, doma imajo dovolj hrane, doma imajo dovolj denarja. Ni od tu? Ni. No, to pa marsikaj pojasni. Ni lačen. Dovolj denarja. Ni prišel delat. Dovolj denarja. Najbrž hodi v šolo? Ja. Zanimivo, zanimivo. Ampak - kaj pa potem dela tu? Joj. Neobičajno.
Kujem. Razbijam. AU! Moj prst. Vse žari. Au... Udarjam. Razbijam. Oranžno. Oranžno? Dvignem pogled. Fantek. Pred mano. Oranžno? Ah, lasje, lasje so oranžni. Kot iskre.
Kujem žeblje. Žari. Razbijam. Udarjam. Glasek. Glasek?
"Gospod? Gospod?" Spet dvignem pogled. Ta fantek - še kar je tu? "Kaj?" bevsknem, suho, osorno. Nisem hotel biti tako oster, joj. "Gospod?" piskne mali fantek spet. Nepremično ga gledam. "Ste v redu? Gospod?"
Če sem v redu? Zakaj že? Pogledam dol. Moj prst; krvavi. Udaril sem vanj. S kladivom. Hmf.
"Ste v redu?" Še kar je tam. Joj, neobičajno. Majhen, bogat fantek, tu pri nas. In sprašuje me, če sem v redu. Joj, ta dan. Neobičajen, neobičajen. Jaz? Če sem v redu? Tega me pa že dolgo ni nihče vprašal.
Torej bom odgovoril, zakaj pa ne? In tokrat po resnici. Saj je le en mali fantek. Kaj bo pa naredil? Torej začnem: "Jaz? V redu? Ne, mali fantek. Nisem v redu."
Gleda me. Mršči se. Mršči? "Zakaj ne?"
Ta mali glasek, joj, to je hipnoza. Vse mu verjamem, vse mu hočem zaupati. "Gospod? Zakaj ne?" Naglas. Primorski? Ne. Prleški. In nekaj me sprašuje... Saj res. Zakaj nisem v redu? Dobro vprašanje.
"Veš, fantek,..." začnem, a prekine me oster, razmeroma mlad glas neke ženske, ki stoji pri vratih. Hm. Prej je nisem videl. "Rene!" Fantek pri priči obrne glavo proti njej. "Greva, Rene!" Mali fantek me še zadnjič ošine - je bil to gnus v njegovih očeh? - in že ga ni več. Joj, kako prepričljiv mali fantek. Skoraj bi mu vse povedal, skoraj bi mu vse priznal. No, pa saj je le en mali fantek. Kaj bi pa naredil?
Nič. Vse je isto. Kladiva udarjajo. V glavah nam razbija. Kujemo. Udarjamo. Razbijamo. V glavah nam kuje. Žeblji. Kladiva. Udarjajo. Ni časa, ni časa, razbijaj, udarjaj. Kujemo. Kladiva razbijajo. Žeblji. Žari. V usta nosim razmočeno, sivo ovseno kašo. Kladiva udarjajo. Nisem v redu. Nisem v redu! Mali fantek. Zakaj nisem v redu? Zakaj? Saj je le en mali fantek. Kaj bi pa naredil? Kladiva udarjajo, v glavah razbija, kujemo žeblje. Žari.
______________________________________________________
hah no ja to je to, tko mal je abstraktno, ampak, upam, da vam je usec. sori ka so tok razsekane povedi, hah. pa vem da ni prov dolgo, ampak men je blo dost usec, pa me zanima se, kk se vam zdi. kr pogumno s kritikami, ne bom hejtala. no anyways, ja to je to. pa ce koga ta fantek na nekoga spominja, nej mi pise u nab. okej, love yall, byee
*pod*O. Župančič: Žebljarska*pod*
*i*Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.
Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...
Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!
Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...*i*
no ja, to je ta pesm, pac sj ne da mi je neki ful usec, ampak ja ig da dobr ponazori to trpljenje zebljarjev v tistem casu al kaj (to je blo pred okol sto leti). torej zdej pa vam pretipkam tlele se mojo pripoved, u kero sm probala ukljucit vse to - pac to nonstop delo, nikol se ne konca, bum bum bum bum ta zvok odzvanja u glavi in sploh nisi zares prisebn - pa dodat se majcken zgodbe. aja, pa sam mala opombica: notri je tko ful velik notranjega dialoga, pac pripovedovalec velik sprasuje samga sebe in si sam odgovarja, tkoda nej vas to ne zmede. govori se sam takrt, ko so narekovaji ("...")
moja pripoved:
*naslov*NO, TO... - TO JE PA NEOBIČAJNO*naslov*
Kladiva udarjajo. V glavah nam razbija. Kujemo. Udarjamo. Razbijamo. V glavah nam kuje. Žeblji. Žari. Kladiva udarjajo, v glavah razbija, kujemo žeblje. Žari.
Mrači se. Kujem. Tema. Udarjam. Zarja. Razbijam. V usta nosim razmočeno, sivo ovseno kašo. Kujem. Vse žari, pogled mi je težak, jaz pa kujem. Razbijam. Udarjam. In potlej - potlej se vrata odpro.
No, to je pa neobičajno. Vrata? Ob tej uri? Neobičajno, neobičajno. Smo prepočasni? Prešibki? Hitreje udarjam, prešibki smo, joj, neobičajno. Ne? Nismo prešibki? Nismo prepočasni? Nismo. Vidim mladega fantka, oranžni lasje, pegice, bogata oblačila. Brezbrižen pogled. Brezbrižen? Neobičajno. Mladi fantek, prišel je delat, a pogled mu je brezbrižen. Se mi meša? Ne? Ni prišel delat. Ni? Neobičajno, joj. Je prišel jest? Ne? Huh. Ni lačen, doma imajo dovolj hrane, doma imajo dovolj denarja. Ni od tu? Ni. No, to pa marsikaj pojasni. Ni lačen. Dovolj denarja. Ni prišel delat. Dovolj denarja. Najbrž hodi v šolo? Ja. Zanimivo, zanimivo. Ampak - kaj pa potem dela tu? Joj. Neobičajno.
Kujem. Razbijam. AU! Moj prst. Vse žari. Au... Udarjam. Razbijam. Oranžno. Oranžno? Dvignem pogled. Fantek. Pred mano. Oranžno? Ah, lasje, lasje so oranžni. Kot iskre.
Kujem žeblje. Žari. Razbijam. Udarjam. Glasek. Glasek?
"Gospod? Gospod?" Spet dvignem pogled. Ta fantek - še kar je tu? "Kaj?" bevsknem, suho, osorno. Nisem hotel biti tako oster, joj. "Gospod?" piskne mali fantek spet. Nepremično ga gledam. "Ste v redu? Gospod?"
Če sem v redu? Zakaj že? Pogledam dol. Moj prst; krvavi. Udaril sem vanj. S kladivom. Hmf.
"Ste v redu?" Še kar je tam. Joj, neobičajno. Majhen, bogat fantek, tu pri nas. In sprašuje me, če sem v redu. Joj, ta dan. Neobičajen, neobičajen. Jaz? Če sem v redu? Tega me pa že dolgo ni nihče vprašal.
Torej bom odgovoril, zakaj pa ne? In tokrat po resnici. Saj je le en mali fantek. Kaj bo pa naredil? Torej začnem: "Jaz? V redu? Ne, mali fantek. Nisem v redu."
Gleda me. Mršči se. Mršči? "Zakaj ne?"
Ta mali glasek, joj, to je hipnoza. Vse mu verjamem, vse mu hočem zaupati. "Gospod? Zakaj ne?" Naglas. Primorski? Ne. Prleški. In nekaj me sprašuje... Saj res. Zakaj nisem v redu? Dobro vprašanje.
"Veš, fantek,..." začnem, a prekine me oster, razmeroma mlad glas neke ženske, ki stoji pri vratih. Hm. Prej je nisem videl. "Rene!" Fantek pri priči obrne glavo proti njej. "Greva, Rene!" Mali fantek me še zadnjič ošine - je bil to gnus v njegovih očeh? - in že ga ni več. Joj, kako prepričljiv mali fantek. Skoraj bi mu vse povedal, skoraj bi mu vse priznal. No, pa saj je le en mali fantek. Kaj bi pa naredil?
Nič. Vse je isto. Kladiva udarjajo. V glavah nam razbija. Kujemo. Udarjamo. Razbijamo. V glavah nam kuje. Žeblji. Kladiva. Udarjajo. Ni časa, ni časa, razbijaj, udarjaj. Kujemo. Kladiva razbijajo. Žeblji. Žari. V usta nosim razmočeno, sivo ovseno kašo. Kladiva udarjajo. Nisem v redu. Nisem v redu! Mali fantek. Zakaj nisem v redu? Zakaj? Saj je le en mali fantek. Kaj bi pa naredil? Kladiva udarjajo, v glavah razbija, kujemo žeblje. Žari.
______________________________________________________
hah no ja to je to, tko mal je abstraktno, ampak, upam, da vam je usec. sori ka so tok razsekane povedi, hah. pa vem da ni prov dolgo, ampak men je blo dost usec, pa me zanima se, kk se vam zdi. kr pogumno s kritikami, ne bom hejtala. no anyways, ja to je to. pa ce koga ta fantek na nekoga spominja, nej mi pise u nab. okej, love yall, byee
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
wooow, in to si vse sama!!!:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobro! bi te pa morda opozorila na uporabo besede mali, ki ni najbolj slovnična v tem kontekstu - morda bi bilo bolje uporabiti frazo majhen deček (sploh glede na to da ima besedilo rustikalni pridih)
Kar tako naprej<3
Kar tako naprej<3
0
Moj odgovor:
notsolonely
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Vegova - računalniška
Zivjo, zanimam se za prepis na Vegovo na racunalniskega tehnika, kr ta sola kjer sem zdaj (ena druga racunalniska) je nic od nica. Zto me zanima mnenje od koga, ki hodi tja (ali koga ki ma frende tam pa so kaj povedali kako je) : Kako se vam zdi šola na splošno? Vzdušje? Profesorji? Je kaj takega kar bi blo fajn vedet pred vpisom?
Ima morda kdo izkušnjo z več računalniškimi šolami in lahko primerja?
Najalepsa hvala vsem <3
Ima morda kdo izkušnjo z več računalniškimi šolami in lahko primerja?
Najalepsa hvala vsem <3
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Zelo dobro! bi te pa morda opozorila na uporabo ...



Pisalnica