evoo guyz ze nasledni deuu. pa dejmo kr zacet<33
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Slišala sem korake po hodniku. Bilo se težki, hitri, v njih pa se je slišala nuja.
Doktor Crowe je kar vdrl v sobo tesno za njim pa je bila prestrašena sestra. Doktor je nemudoma stopil ob njeno posteljo in pogledal krvaveče zapestje.
"Hmmm, no vidim, da je stanje precej izredno." je dejal.
"Mislim da te bomo poslali na še nekaj dodatnih preiskav, še prej pa boste odgovorili na moja vprašanja." me je pogledal s kančkom zanimanja v očeh. Videl je, da se živčno izmikam njegovemu pogledu, glas v glavi mi je namreč govoril.
*i* "Nevaren je Evelyn, doktor je nevaren, le pazi se ga." *i*
"Ali se spomnite časa pred nesrečo, kdo je bil z vami, kaj ste prej počeli?"mi je doktor že zastavljal prva uprašanja, jaz pa še kar ni bila prepričana kako naj odreagiram. Naj mu odgovorim, naj pobegnem. Kaj, le kaj?
"Vozila sem se, bila sem sama in to je vse česar se spomnim." sem se na koncu le odločila, da mu odgovorim. Vendar to ni bila čista resnica.
"Dobro, Evelyn. Ka-" je že začel doktor, toda v tistem trenutku me je preplavil nenadni val moči, pognala sem se na noge, se odtrgala z monitorjev, v glavi pa mi je piskalo.
"Sem naredila pravo stvar, kaj je ta zvok v moji glavi, kaj naj storim, kam zdaj?" sem se spraševala, v bolnici sem bila namreč do sedaj, le enkrat, ko so mi umrli starši in bila sem popolnoma izgubljena.
Kljub temu, da sem v sebi začutila nenadno moč, sem začutila tudi, da ta moč peša. Bila sem vse bolj zadihana in zapestje mi je vse bolj krvavelo, na kar sem se zgrudila.
Komaj sem še dihala, počutila sem se popolnoma nemočno, a nato sem spet zaslišala korake.
A koraki niso bili težki kot doktorjevi. Niso bili panični kot sestrini.
Bili so lahki, natančni, skoraj neslišni.

"Evelyn." so se tiho oglasili koraki katerih obraza še nisem upala pogledati.
Ustrašila sem se, a tih, nežen moški glas mi je bil znan. Zdelo se mi je, da sem že slišala. Končno sem pogledala gor in videla sem fanta, mogoče malo starejšega od mene. Imel je črne lase, ki so mu padali na čelo in svetle, skoraj prosojne oči, ki so vrtale skozi mojo šibko telo prepojeno z nenadzorovano močjo.
"Kdo si?" sem prestrašeno vprašala, saj še vedno nisem bila sigurna ali bom zaupala neznacnu.
"Raven sem." ji je z malo besedami odgovoril.
Zanimivo, sem pomislila, Vrana, mu je ime, no pa saj res malo spominja na neukročeno ptico, ki jo privlači vse, kar se sveti, sem takoj pomislila na svoje zlate lase.
"Kako veš, kdo sem? Kaj sploh si ti?" sem se hitro nazaj zbrala, "In zakaj si tukaj?"
"Tukaj sem, da ti pomagam preden izgubiš nadzor." je dejal in se mi končno približal za en korak. "Vem, kaj čutiš, vem kaj si in vem, da te je strah. Tudi jaz sem še skozi vse to. Prometna nesreča, bolnica, nenadna moč in nato strah." se je končno razgovoril in mi povedal vsaj delček zgodbe.
Končno sem občutila olajšanje, tu je bil še nekdo, ki je vso to zmedo razumel.
Tedaj pa so moji spomini pobegnili v preteklost. Spomnila sem se vsakoletnega običaja s starši v svetiščču krvi. Tkrat mi je bil običaj všeč, saj je bil nenavaden in drugačen, kasneje pa se mi je zdel - kot bi se zdel vsem najstnikom - beden.
Val moči je šel skozi moje telo in znašla sem se v specifičnem spominu iz leta, ko sem bila stara 6.

Bila sem deklica, a ne povsem običajna, nenavadni običaji so mi bili všeč. Prosojna koža na mojih rokah so je svetila ob mesečini, moj utrip pa je v prazno tišino odmeval kot nekaj čisto drugega kot ponavadi.
Starodavno svetišče, sveče, črn kamen in družina, ki je svetila umrle prednike. Tedaj sem se spomnila ključnega, tistih svetlih, prosojnih oči. Ravenovih oči. Imeli so jih vsi odrasli ljudje v družini.
*i* "Moč je v tebi, Evelyn," *i* je spet zaslišala glas, "naš rod čaka. Naš rod je vampirski. Naša kri je posebna, drugačna temna in večna." *i*
Tedaj se je spomnila vseh starodavnih občutkov. Močna sem, svet pa lahko spremenim ali uničim.

Spet sem pogledala Ravena, stal je v kotu in gledal moje popotovanje v temne spomine v mislih in mojo eksplozijo občutij, ki so me ob tem spremnljala.
"Zdaj veš." je vse, kar je rekel.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~
O moj bog guyz. Js kr nemorm vrjet, da sm to napisala, morm rect, da sm kr ponosna nase pa upam, da bote vi tut hahahah, nsn zafrkavam se. u glavn upam, da vam je usec, pa spremljate za nasledn del mogoc hihihi.
no u glavn take care ane,
vasa flo:blossom: