Hoj, sem Neja Novak, no pred kratkim so mi dodelili naziv Detektivka Neja, zaradi primera, ki sem ga rešila s pomočjo svojega psa Rona in prijateljic Gaje in Teje.
Torej, s svojimi pomočniki sem rešila že polno primerov, med njimi tudi slednji umor.
Takole je bilo...

Bil je popolnoma običajen jesenski dan, na katerega smo odšli v šolo.
Prvo šolsko uro smo imeli slovenščino, drugo matematiko, tretjo zgodovino, četrto pa kemijo, ki jo je poučeval skrivnostni in vzvišeni učitelj Tadej Kovač, ki na šoli uči že desetletja. Nihče ga ne mara in tudi on ne mara nikogar.

Omenjeni jesenski dan je bil nekam čuden, saj je pisalo, da kemija odpade prav vsem razredom, ki jo imajo danes na urniku.
A, ker smo vsi mislili, da je gospod Kovač to napisal zato, da bi nas pretental in v vsako redovalnico načečkal enko, smo sklenili, da vseeno obiščemo kemijski laboratorij.
Tam smo zagledali gospoda Kovača, ki je mešal neke skrivnostne kemijske napoje. Enoglasno smo ga pozdravili. Ni nam odzdravil, temveč nas grdo nagnal vem in zaloputnil z vrati.

Vsi smo bili začudeni in osupli nad obnašanjem gospoda Kovača, še bolj pa vznemirjeni in radovedni kaj naklepa.
Ker pa nihče ni želel biti kaznovan zaradi raziskovanja o tem, so vsi raje hitro pozabili na ta nenavadni pripetljaj. Vsi, razen jaz, Neja Novak.

Se nadaljuje...