Hi!
Ne jaz in ne Emma nisva vedela, ali obstajata dva *i* čisto ista *i* volkova.
"Je to sploh mogoče?" Me je vprašala Emma. "Res ne vem." Odgovorim.
Volk naju začudeno gleda, in maha z repom. "Poglej!" Vzkliknem in pokažem na goro.
Iz vrha gore se pokaže mavrica. "WOW!" Reče Emma in jaz prikimam. Nato pa se zgodi nekaj neverjetnega!
Volk stopi na mavrico in steče do gore na kateri nenavadno izgine - puf! - in mavrica izgine.
Emma pa zavpije: "GLEJ!!" Pokaže na nekaj na tleh. Po tleh se je širila zelena tekočina. "Mislim, da mavrici primankuje zelene barve. Zato izgine. Poskusiva tekočino vzeti v tale storž in položiva nogo v prepad. Ampak, samo položiva!" Tekočino je nalila
v storž in nogo rahlo položila v zrak. Pod nogo se je pokazala mavrica, s šibko zeleno barvo. "No, se mi je zdelo."
Je rekla Emma. "Tekočino bom nalila v črto zelene barve - takole - WOW! Mavrica se polni s tekočino.
Kot je volk...Kaj za...!" Res je bilo kaj videti. Med nama s Emmo je stal volk, ki je prej prečkal mavrico! "Kaj - za - vraga - je - to?"
Vprašam. Menda ni mogoče da je volk spet tu, če pa ga vidim na vrhu gore!" Pokažem na goro, na njej res stoji volk.
Še enkrat pogledam na tla in volk je še vedno tam! "Pridi!" Reče Emma. "Tega imam dovolj! Najprej staršev ni doma, zdaj tole -
kaj še pride?! Pridi, grema po mavrici, do gore in odkrojma KAJ JE TO!" Emmin glas se siši že jezen, a tudi odločen.
Stopili sva na mavrico, ki je za nama počasi izginjala. "Emma... Si prepričana da je tole pametno?
Kaj če ne bova mogli več nazaj? Kaj če je to konec naju?!" Vzkliknem prestrašena. Jaz nisem Emma, ki za nič na svetu ne bi zamudila dogodivščin, ki je gotovo naj pogumnejša punca na svetu in bi preiskala tudi samo Puščavo! A pridružim se ji in prestrašeno gledam dol v prepad. "Samo ne glej DOL!" Mi svetuje Emma. Kmalu prispeva do gore in z vso silo skočim s mavrice. Nato se nekaj zgodi. Počutim se kot da je nekdo čisto *i* isti *i* kot jaz. Pogledam nazaj, čez prepad in tam kjer sem stala, preden še nisva odšli čez mavrico sem stala še ena jaz. "K - k - kako je to... MOGOČE?!" Zavpijem. "Ej!" Vzklikne Emma. "Malo spoštovanja, prosim! Ne rabiš se dret!" "Oprosti," rečem. "Ampak, glej, tam si tudi še ena ti!" In res.
Na drugi strani je stala Emma. Tista druga Emma. "AHA!" Je rekla Emma. "Zdaj pa vem! Če stopiš na to goro dobiš dve isti podobi! In seveda!" Obrne se proti vrhu gore. "Vidiš...? Ko dve streli udarita - torej to deluje samo ko je nevihta - skupaj se to sproži in nasteneta dve podobi mene ali drugih! Ampak, zakaj staršev ni doma?"
V 5. delu bo dnevnik spet napisal Lilyino prihodnost, torej kaj se bo njej in Emmi naslednji dan zgodilo!