Pisalnica
hejj guys
kot ste na hodniku loh vidl sm se odločla začet objavlat zgodbo k jo pišem. vse kritike so dobrodošle pa iskrena mnenja če vas moti kak teče, al pa karkol bom vesela in se bom probala izboljšat.
uživajte
------------------------
*b*1. Poglavje – Pismo spremeni vse*b*
Jaz sem Zoja. Imam blond lase malce dlje kot do ramen. Trenutno se pogovarjam s svojo najboljšo prijateljico Ano. Ima dolge rjave lase. Zelo veliko, a čudno naključje je, da bova 7. 4. obe stari 11 let.
»Kako zanimivo bi bilo, če bi imeli moči… Jaz bi imela ogenj, ker je tako topel, pomirjujoč in močan,« zasanjano reče Ana.
»Jaz pa veter! Tako je lahkoten in nežen, ampak vseeno močan!« odvrnem.
»Čez točno 2 tedna imava obe rojstni dan! Čisto sem pozabila!«
»In samo predstavljaj si, da bi bilo kot v Harryju Potterju! Izvedeli bi da sva čarovnici! A to je žal dokazano fantazijski roman.«
Po eni uri stokanja, zakaj to ne more biti res, kar na enkrat zapiha močan veter.
»Počutim se kot, da me kliče,« šepnem, vstanem, si izpustim lase ter dovolim, da me veter objame.
»Rahlo me zebe. V hiši je topel ogenj,« zadrgeta Ana.
No, saj po resnici povedano tudi mene malce mrazi.
»Adijo! Se vidiva jutri zjutraj!« pomaham sosedi in najboljši prijateljici.
Mama me v kuhinji pričaka vsa nasmejana. Vrnem ji nasmeh.
»Kaj si tako dobre volje? Oh in z Ano je bilo super!« ji povem, a me že prekine.
»Vse vem. Slišala sem vaju. Oh in odgovor na tvoje vprašanje. Zakaj? Ko sem bila tvojih let sem bila enaka. Sanjarila sem o nemogočem. No razen tega o vetru,… Malce nenavadna si, a tudi smešna, se razume,« se mi zahihita mama.
Namenim ji le malce začuden in tudi rahlo užaljen pogled. A kot si mislim, me poskuša potolažiti.
»No, saj nisem tako mislila,… Hej ali bi mi pomagala izbrati igračke za našo psičko Ember? Sama imam nekaj igračk v mislih, a ne vem katere so najboljše…«
Uspe ji. Močno prikimam ter se zleknem na kavč poleg nje. Naslednja 2 tedna mineta kot bi mignil. Imam polno ocenjevanj. Vse od naravoslovja pa do matematike in slovenščine. Kako so si lahko učitelji umislili toliko ocenjevanj? Ne razumem. Vem pa, da imam jutri rojstni dan.
»Lahko noč moja Zoja. Mimogrede jutri imam rojstni dan, saj veš,« reče mama nagajivo.
Njeno šalo dojamem, a vseeno vzkliknem: »Ne pa ne! Jaz ga imam! In če imam srečo bom izvedela, da sem čarovnica!«
Nasmehne se mi ter počasi odide iz moje sobe, trenutek kasneje pa slišim njen pogovor z očkom.
»Naj ima domišlijo, škoditi ji ne more. Jaz sem pri njenih letih verjel, da sem Marsovec na skrivni misiji,« se zasmeje očka.
Vso noč se premetavam. Ne morem mirno spati, preveč navdušena sem. Takoj ko vstanem Ani hitro napišem sporočilo *i*Vse najboljše! Srečno s pismom! <3*i* ter zdrvim v kuhinjo. Takoj zavonjam moj najljubši zajtrk.
»Mm! Kako diši!« vzkliknem.
»O Zoja si že budna?« presenečeno vpraša mama.
Odločno prikimam.
»Mimogrede pošta je prišla,« reče.
Namesto, da bi jo poslušala do konca, stečem do poštnega nabiralnika, ven vzamem papirje ter nek paket, nato pa vse nesem na mizo.
Žalostno vzdihnem: »Nič zame. Čakaj! Zakaj na paketu piše moje ime?«
»Kje?«
»Tukaj! Odprla ga bom v sobi ter ti vse poročala mami!«
»Vendar Zoja, zajtrk je na mizi!«
»Bo že počakal!« vzkliknem ter s paketom v roki zdrvim v svojo sobo.
Karton hitro raztrgam. Vidim pismo! Moje pismo! Ves karton z vsem ostalim vržem preko sobe, čeprav vidim nekaj z motivom vetra. Ne zanima me nič drugega kot pismo. Besede na papirju preberem trikrat, saj besedam na njem ne verjamem.
»Mami! Pismo! Moje pismo!« zavpijem navdušeno ter stečem do mame.
»Kaj? Kakšno pismo? Ne, saj ne more biti res,« šokirano reče.
»Glej! Preberi ga na glas!«
»No, pa dajmo:
*i*Draga Zoja Lučar!*i*
*i*Sporočamo Vam, da smo Vas sprejeli na edino elementarno šolo na svetu. To je Akademija elementov. Na naši šoli*i* *i*imamo 4 domove. Vi spadate v vetrni dom ali dom vetrov. V paketu imate vse kar potrebujete za naslednje šolsko*i* *i*leto. V kuverti za pismom pa je vstopnica za na naš poseben vlak. Prosimo pa vas, da za našo šolo ne poveste*i* *i*nikomur razen staršem.*i*
*i*Lep Elementarni pozdrav!*i*
*i*Ravnateljica šole,*i*
*i*Tara Medved*i*
To je neverjetno Zoja! No sedaj pa zajtrk!«
»Njam!«
Ko pojeva zajtrk, polna energije rečem: »Po paket grem. Ga prinesem dol in ga skupaj pogledava velja?«
S paketom v roki sedem na kavč, z mami pa ga skupaj raztovoriva. V njem najdeva plašč, broško s simbolom vetra ter vse kar bom potrebovala. Najdem pa tudi blaznico v obliki simbola mojega doma. Kakšno uro kasneje sem že zunaj z Ano.
»Mimogrede, naslednje leto se bom prešolala, zaradi osebnih razlogov,« rečem.
Po nekaj sekundnem razočaranju, se mi nasmehne.
»Tudi jaz se bom prešolala. Kam se boš ti? Saj veš, da sva najboljši prijateljici in to pomeni, da si poveva vse, kaj ne? Jaz ti povem, če mi poveš ti.«
Pomignem proti najini hišici na drevesu. Ko pripeva v njo sedem nasproti mini okenca. Tu imava seveda vsaka svojo blazino ter veliko preprogo. V kotu sobe pa se skriva tudi majhna rastlinica, ki jo z Ano pridno zalivava.
»Naj ti ne bi povedala, a okej. Dobila sem pismo iz te šole, na katero bom šla,« rečem.
»Jaz tudi! Na 3, 2, 1, si ju zamenjava in prebereva. Velja?«
Malce nervozno prikimam.
»3, 2, 1, zdaj!« odštevava skupaj.
Na njeni kuverti vidim motiv ognja. Spogledava se ter pismi hkrati odpreva. Previdno preberem Anino pismo, ona pa moje. Zacviliva od navdušenja. Po minutki pogovora zagledam obiske.
»Domov moram. Se vidiva jutri prav?«
Nasmehne se mi.
»Zoja! Obiski!« vpije mama.
Stečem do nje. V roku pol ure pridejo vsi obiski. Vsa družina. Ker je sobota vsi ostanejo pozno v noč. Naslednji dan se z Ano dobiva na pikniku, v hišici na drevesu. Po urah razpravljanja o Akademiji elementov, si izmisliva nov pozdravček ter odhitiva domov.
------------------------
lep teden pa upam da ste ob branju uživali <3
zvezdiiii <33
kot ste na hodniku loh vidl sm se odločla začet objavlat zgodbo k jo pišem. vse kritike so dobrodošle pa iskrena mnenja če vas moti kak teče, al pa karkol bom vesela in se bom probala izboljšat.
uživajte
------------------------
*b*1. Poglavje – Pismo spremeni vse*b*
Jaz sem Zoja. Imam blond lase malce dlje kot do ramen. Trenutno se pogovarjam s svojo najboljšo prijateljico Ano. Ima dolge rjave lase. Zelo veliko, a čudno naključje je, da bova 7. 4. obe stari 11 let.
»Kako zanimivo bi bilo, če bi imeli moči… Jaz bi imela ogenj, ker je tako topel, pomirjujoč in močan,« zasanjano reče Ana.
»Jaz pa veter! Tako je lahkoten in nežen, ampak vseeno močan!« odvrnem.
»Čez točno 2 tedna imava obe rojstni dan! Čisto sem pozabila!«
»In samo predstavljaj si, da bi bilo kot v Harryju Potterju! Izvedeli bi da sva čarovnici! A to je žal dokazano fantazijski roman.«
Po eni uri stokanja, zakaj to ne more biti res, kar na enkrat zapiha močan veter.
»Počutim se kot, da me kliče,« šepnem, vstanem, si izpustim lase ter dovolim, da me veter objame.
»Rahlo me zebe. V hiši je topel ogenj,« zadrgeta Ana.
No, saj po resnici povedano tudi mene malce mrazi.
»Adijo! Se vidiva jutri zjutraj!« pomaham sosedi in najboljši prijateljici.
Mama me v kuhinji pričaka vsa nasmejana. Vrnem ji nasmeh.
»Kaj si tako dobre volje? Oh in z Ano je bilo super!« ji povem, a me že prekine.
»Vse vem. Slišala sem vaju. Oh in odgovor na tvoje vprašanje. Zakaj? Ko sem bila tvojih let sem bila enaka. Sanjarila sem o nemogočem. No razen tega o vetru,… Malce nenavadna si, a tudi smešna, se razume,« se mi zahihita mama.
Namenim ji le malce začuden in tudi rahlo užaljen pogled. A kot si mislim, me poskuša potolažiti.
»No, saj nisem tako mislila,… Hej ali bi mi pomagala izbrati igračke za našo psičko Ember? Sama imam nekaj igračk v mislih, a ne vem katere so najboljše…«
Uspe ji. Močno prikimam ter se zleknem na kavč poleg nje. Naslednja 2 tedna mineta kot bi mignil. Imam polno ocenjevanj. Vse od naravoslovja pa do matematike in slovenščine. Kako so si lahko učitelji umislili toliko ocenjevanj? Ne razumem. Vem pa, da imam jutri rojstni dan.
»Lahko noč moja Zoja. Mimogrede jutri imam rojstni dan, saj veš,« reče mama nagajivo.
Njeno šalo dojamem, a vseeno vzkliknem: »Ne pa ne! Jaz ga imam! In če imam srečo bom izvedela, da sem čarovnica!«
Nasmehne se mi ter počasi odide iz moje sobe, trenutek kasneje pa slišim njen pogovor z očkom.
»Naj ima domišlijo, škoditi ji ne more. Jaz sem pri njenih letih verjel, da sem Marsovec na skrivni misiji,« se zasmeje očka.
Vso noč se premetavam. Ne morem mirno spati, preveč navdušena sem. Takoj ko vstanem Ani hitro napišem sporočilo *i*Vse najboljše! Srečno s pismom! <3*i* ter zdrvim v kuhinjo. Takoj zavonjam moj najljubši zajtrk.
»Mm! Kako diši!« vzkliknem.
»O Zoja si že budna?« presenečeno vpraša mama.
Odločno prikimam.
»Mimogrede pošta je prišla,« reče.
Namesto, da bi jo poslušala do konca, stečem do poštnega nabiralnika, ven vzamem papirje ter nek paket, nato pa vse nesem na mizo.
Žalostno vzdihnem: »Nič zame. Čakaj! Zakaj na paketu piše moje ime?«
»Kje?«
»Tukaj! Odprla ga bom v sobi ter ti vse poročala mami!«
»Vendar Zoja, zajtrk je na mizi!«
»Bo že počakal!« vzkliknem ter s paketom v roki zdrvim v svojo sobo.
Karton hitro raztrgam. Vidim pismo! Moje pismo! Ves karton z vsem ostalim vržem preko sobe, čeprav vidim nekaj z motivom vetra. Ne zanima me nič drugega kot pismo. Besede na papirju preberem trikrat, saj besedam na njem ne verjamem.
»Mami! Pismo! Moje pismo!« zavpijem navdušeno ter stečem do mame.
»Kaj? Kakšno pismo? Ne, saj ne more biti res,« šokirano reče.
»Glej! Preberi ga na glas!«
»No, pa dajmo:
*i*Draga Zoja Lučar!*i*
*i*Sporočamo Vam, da smo Vas sprejeli na edino elementarno šolo na svetu. To je Akademija elementov. Na naši šoli*i* *i*imamo 4 domove. Vi spadate v vetrni dom ali dom vetrov. V paketu imate vse kar potrebujete za naslednje šolsko*i* *i*leto. V kuverti za pismom pa je vstopnica za na naš poseben vlak. Prosimo pa vas, da za našo šolo ne poveste*i* *i*nikomur razen staršem.*i*
*i*Lep Elementarni pozdrav!*i*
*i*Ravnateljica šole,*i*
*i*Tara Medved*i*
To je neverjetno Zoja! No sedaj pa zajtrk!«
»Njam!«
Ko pojeva zajtrk, polna energije rečem: »Po paket grem. Ga prinesem dol in ga skupaj pogledava velja?«
S paketom v roki sedem na kavč, z mami pa ga skupaj raztovoriva. V njem najdeva plašč, broško s simbolom vetra ter vse kar bom potrebovala. Najdem pa tudi blaznico v obliki simbola mojega doma. Kakšno uro kasneje sem že zunaj z Ano.
»Mimogrede, naslednje leto se bom prešolala, zaradi osebnih razlogov,« rečem.
Po nekaj sekundnem razočaranju, se mi nasmehne.
»Tudi jaz se bom prešolala. Kam se boš ti? Saj veš, da sva najboljši prijateljici in to pomeni, da si poveva vse, kaj ne? Jaz ti povem, če mi poveš ti.«
Pomignem proti najini hišici na drevesu. Ko pripeva v njo sedem nasproti mini okenca. Tu imava seveda vsaka svojo blazino ter veliko preprogo. V kotu sobe pa se skriva tudi majhna rastlinica, ki jo z Ano pridno zalivava.
»Naj ti ne bi povedala, a okej. Dobila sem pismo iz te šole, na katero bom šla,« rečem.
»Jaz tudi! Na 3, 2, 1, si ju zamenjava in prebereva. Velja?«
Malce nervozno prikimam.
»3, 2, 1, zdaj!« odštevava skupaj.
Na njeni kuverti vidim motiv ognja. Spogledava se ter pismi hkrati odpreva. Previdno preberem Anino pismo, ona pa moje. Zacviliva od navdušenja. Po minutki pogovora zagledam obiske.
»Domov moram. Se vidiva jutri prav?«
Nasmehne se mi.
»Zoja! Obiski!« vpije mama.
Stečem do nje. V roku pol ure pridejo vsi obiski. Vsa družina. Ker je sobota vsi ostanejo pozno v noč. Naslednji dan se z Ano dobiva na pikniku, v hišici na drevesu. Po urah razpravljanja o Akademiji elementov, si izmisliva nov pozdravček ter odhitiva domov.
------------------------
lep teden pa upam da ste ob branju uživali <3
zvezdiiii <33
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super!
"Naj ima domišlijo, škoditi ji ne more. Jaz sem pri njenih letih verjel, da sem Marsovec na skrivni misiji", Wow, smejala sem se do smrti.
"Naj ima domišlijo, škoditi ji ne more. Jaz sem pri njenih letih verjel, da sem Marsovec na skrivni misiji", Wow, smejala sem se do smrti.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
fil dobr:kissing_heart::kissing_heart:
0
Zradiran račun
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
lovam zgodbo<33333
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
supr zgodba <33
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
dobro in zanimivo, samo malo čudno je da mama temu takoj verjame in tudi odreagira malce neresnično, ampak v glavnem zelo zanimivo.
0
okej, hvala za mnenje, imaš pa zelo dober point, a verjetno stvar ostaja, razen če dobim kakšno boljšo idejo
Moj odgovor:
queennevercry
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
VŠEČ MI JE MOJA BFF?
Ojla!
Če se ti da brat tole, bom vesela tvojih nasvetov.
Moje težave se vrtijo okoli punce, ki jo bom imenovala Y. Je prva prava prijateljica, kar sem jih imela. Poznam jo malo več kot eno leto, pa ji že zaupam vse, kar me teži. Ob začetku šole sva se zaradi različnih srednjih šol oddaljili oz. se nisva več videli tako pogosto. Y je bila vedno popularna in imela veliko prijateljev in to z dobrimi razlogi, saj je lepa, pametna in prijazna. V novem okolju je po pričakovanjih spoznala mnogo novih ljudi, med njimi tudi neko friend grupo, ki se je poznala že od prej, sedaj pa so sprejeli še Y. Samo to me ni motilo, potem pa sem ugotovila, da je del te grupe tudi moj drugi najboljši prijatelj. Y in on mi pomenita največ na svetu, vendar ko gremo ven samo mi trije, po novem onadva govorita samo o tej grupi in njihovih srečanjih. Počutim se res bedno, ko se onadva smejita fori, ki jo je nazadnje povedal Simon, jaz pa samo stojim zraven, ker sploh ne vem, kdo Simon je. Že večkrat sem jima povedala, da se pri takih pogovorih počutim izključeno, a spremenilo se ni nič. Nočem jima reči, naj me kdaj povabijo s sabo, ker bi to izgledalo, kot da silim v njihovo grupo, pa tudi Y je rekla, da mi z njimi ne bi bilo všeč.
Moj drugi večji problem pa se nadaljuje. Y se je torej v nekem obdobju s to grupo družila vsak teden tudi po 5 ur skupaj. To me je užalostilo, ker sem imela občutek, da z njimi hodi ven vsak dan, zame pa nikoli nima časa. Njih je poznala 2 tedna, mene pa 1 leto in prav toliko kot oni sem se želela družiti z njo. Večkrat mi je zagotovila, da ji pomenim več in me pomirila za 3 dni, potem pa je spet šla ven z njimi in mi dajala občutek, da se veliko raje druži z njimi. Zaradi tega sva se večkrat skregali in skoraj vedno sem bila jaz tista, ki se je opravičila prva, saj sem jo zelo pogrešala. V nekem trenutku sem se zavedla, da ne mine dan, ne da bi mislila nanjo, da čakam po 1 uro, da bi ujela njen bus in da pričakujem le njene snepe. Začela sem se spraševati o svoji spolni usmerjenosti, nato pa mi Y kot strela z jasnega pove, da ima fanta. Bila sem šokirana, saj mi je vedno zaupala, če ji je bil kdo všeč. Izkazalo se je, da je dala možnost fantu, ki mu je bila všeč že pol leta. Prej mi ga je vedno opisovala kot zabavnega, a malo nadležnega prijatelja iz friend grupe. Zagotavljala mi je, da ji je všeč. Počutila sem se zelo žalostno, kar mi je dalo vedeti, da mi je punca res všeč. Toda ni bilo še konec. Čez dva tedna mi je pisala: lihkar sm dobila svoj first kiss! Mislila sem, da me ne more več prizadeti, toda ko sem prebrala to sporočilo, sem zmrznila in nabrale so se mi solze. Ko sva se po enem mesecu dobili, mi je povedala, da se s fantom poljubita vedno, ko se vidita, kar je verjetno normalno, meni pa je strlo srce. Začela sem se oddaljevati in s tem pismom želim vse pustiti za sabo. Res mi je žal najinega prijateljstva, ampak se počutim vedno slabše. Zdaj, ko si prebrala celo zgodbo (se opravičujem, res sem na dolgo napisala) se priporočam za nasvet. Hvala!!
Če se ti da brat tole, bom vesela tvojih nasvetov.
Moje težave se vrtijo okoli punce, ki jo bom imenovala Y. Je prva prava prijateljica, kar sem jih imela. Poznam jo malo več kot eno leto, pa ji že zaupam vse, kar me teži. Ob začetku šole sva se zaradi različnih srednjih šol oddaljili oz. se nisva več videli tako pogosto. Y je bila vedno popularna in imela veliko prijateljev in to z dobrimi razlogi, saj je lepa, pametna in prijazna. V novem okolju je po pričakovanjih spoznala mnogo novih ljudi, med njimi tudi neko friend grupo, ki se je poznala že od prej, sedaj pa so sprejeli še Y. Samo to me ni motilo, potem pa sem ugotovila, da je del te grupe tudi moj drugi najboljši prijatelj. Y in on mi pomenita največ na svetu, vendar ko gremo ven samo mi trije, po novem onadva govorita samo o tej grupi in njihovih srečanjih. Počutim se res bedno, ko se onadva smejita fori, ki jo je nazadnje povedal Simon, jaz pa samo stojim zraven, ker sploh ne vem, kdo Simon je. Že večkrat sem jima povedala, da se pri takih pogovorih počutim izključeno, a spremenilo se ni nič. Nočem jima reči, naj me kdaj povabijo s sabo, ker bi to izgledalo, kot da silim v njihovo grupo, pa tudi Y je rekla, da mi z njimi ne bi bilo všeč.
Moj drugi večji problem pa se nadaljuje. Y se je torej v nekem obdobju s to grupo družila vsak teden tudi po 5 ur skupaj. To me je užalostilo, ker sem imela občutek, da z njimi hodi ven vsak dan, zame pa nikoli nima časa. Njih je poznala 2 tedna, mene pa 1 leto in prav toliko kot oni sem se želela družiti z njo. Večkrat mi je zagotovila, da ji pomenim več in me pomirila za 3 dni, potem pa je spet šla ven z njimi in mi dajala občutek, da se veliko raje druži z njimi. Zaradi tega sva se večkrat skregali in skoraj vedno sem bila jaz tista, ki se je opravičila prva, saj sem jo zelo pogrešala. V nekem trenutku sem se zavedla, da ne mine dan, ne da bi mislila nanjo, da čakam po 1 uro, da bi ujela njen bus in da pričakujem le njene snepe. Začela sem se spraševati o svoji spolni usmerjenosti, nato pa mi Y kot strela z jasnega pove, da ima fanta. Bila sem šokirana, saj mi je vedno zaupala, če ji je bil kdo všeč. Izkazalo se je, da je dala možnost fantu, ki mu je bila všeč že pol leta. Prej mi ga je vedno opisovala kot zabavnega, a malo nadležnega prijatelja iz friend grupe. Zagotavljala mi je, da ji je všeč. Počutila sem se zelo žalostno, kar mi je dalo vedeti, da mi je punca res všeč. Toda ni bilo še konec. Čez dva tedna mi je pisala: lihkar sm dobila svoj first kiss! Mislila sem, da me ne more več prizadeti, toda ko sem prebrala to sporočilo, sem zmrznila in nabrale so se mi solze. Ko sva se po enem mesecu dobili, mi je povedala, da se s fantom poljubita vedno, ko se vidita, kar je verjetno normalno, meni pa je strlo srce. Začela sem se oddaljevati in s tem pismom želim vse pustiti za sabo. Res mi je žal najinega prijateljstva, ampak se počutim vedno slabše. Zdaj, ko si prebrala celo zgodbo (se opravičujem, res sem na dolgo napisala) se priporočam za nasvet. Hvala!!
