dont mind d sm 1.deu oblajvla 5.1., please. also ja, welcome u novmu delčku in upam da vam bo všeč (ta je tut še tko bolj uvoden)
__________
*b*Vse se začne*b*
5 mesecev komaj preživim. Danes je končno 1. september. Anina mama, gospa Zorko naju zapelje do postajališča. Z Ano že na daleč vidiva postaja načelnika s fotografije. Stopimo do njega, midve pokaževa vstopnici.
Skloni se ter nama šepne na uho: »Ta steber za mano je čaroben. Samo pojdita skozi in prišli bosta do vlaka. Le sedita na vlak ter počakajta na nadaljnja navodila, ki bodo prišla po zvočniku.«
Z Ano narediva kot nama je postaja načelnik povedal. In res ko prideva skozi steber vidiva zelo dolg črn vlak, z napisom *i*Akademija elementov – poseben prevoz*i*. Nasmehneva se ter se odpraviva do vlaka. Do takrat hodiva z ramo ob rami, pri vlaku pa Ana stopi najprej ter gleda po prostem kupeju. Večina jih je že zasedenih, a na koncu le najdeva prost kupe.
Ravno ko sedeva se oglasijo zvočniki, po katerih pridejo navodila za pot. Po nekaj minutah najinega pogovora vlak odpelje, trenutek za tem, pa na vrata kupeja potrka oranžnolaso dekle.
»Ali lahko sedem zraven?« vpraša.
Jaz se ji le nasmehnem, ona pa sede zraven mene, nasproti Ane.
»Mimogrede kako ti je ime? Jaz sem Ana, tole pa je Zoja,« se ji nasmehne.
»Jaz sem Izabela,« pove.
»Kater element pa imaš?« se oglasi Ana.
»Jaz imam vodo. Tudi mama jo ima. Očka in starejši brat pa imata zemljo,« pove.
»Odlično. Jaz imam veter, Ana pa ima ogenj,« vsa navdušena povem.
Med vožnjo dolgo okoli 4 ure se pogovarjamo o vseh mogočih zadevah. Ko izstopimo vidimo veliko skupinic po par študentov, vidimo pa tudi suhljato svetlolaso žensko, staro okoli 40 let z turkizno jopico ter v zelo svetlo zelenimi hlačah. V rokah pa drži plakat na katerem piše *i*1. razred.*i*
»Predvidevam da moramo tjale,« reče Izabela ter pomigne proti ženski s plakatom.
Ko se nas zbere okoli 30 otrok ženska s plakatom reče: »Okej veliko vas je. Zdajle bomo pogledali če ste vsi. 1, 2, 3, 4,…… 29, 30, 31, 32. Tako super! Vsi ste. Jaz sem Katja Cvetko, oskrbnica živalic in vseh drugih stvari, ki so v okolici šole. Mi imamo danes en super poseben prevoz. Pridite z mano. Pa skupaj se držite, da se kdo ne izgubi.«
Po nekaj minutah hoje se ustavimo na travniku. Jaz, Ana ter še nekaj drugih otrok začudeno gleda na okoli, nekateri kot recimo Izabela pa samo mirno gledajo oskrbnico. Kar na enkrat pa oskrbnica zažvižga ter na jaso pokliče 33 samorogov.
»Evo, zdaj jih boste pa zajahali. Pa samo mirno sedite na njih, ker pot do šole poznajo odlično,« reče Katja.
Po parih minutah že vsi sedimo na samorogih, tudi oskrbnica. Svojega samoroga potreplja, ta pa se postavi na čelo skupine ter začne galopirati. Temu zgledu sledijo tudi ostali samorogi. Obožujem občutek med ježo. Po 5 minutni ježi se samorogi vstavijo, počakajo da zlezemo dol ter od galopirajo nazaj v gozd.
»Odlično! Sedaj pa lepo počasi za menoj,« reče Katja.
Z Ano in Izabelo se zberemo pri oskrbnici.
»Občutek je bil še boljši kot je opisoval Kristjan, moj brat,« je navdušena Izabela.
Po le par sekundni hoji prispemo do vhoda v šolo. Šola na prvi pogled izgleda kot grad iz srednjega veka. Ima 4 stolpiče, obrambni zid ter upam, da notranje dvorišče.
»Tako učenci. Vesela sem, da sem vas spoznala. Tukaj pa vas predajam profesorici Tjaši Cankar. Prepričana sem, da se bomo še srečali,« nam pove oskrbnica Katja Cvetko.
Vrata šole se odpro, skozi pa prikoraka ženka stara okoli 28 let z mrkim pogledom, v belem plašču z bleščicami.
»Dober dan učenci. Sem profesorica Cankar. Pridite z menoj. In nobenega ustavljanja ali prerekanja. Le v tišini za mano. Vse jasno?« vpraša.
»Jasno!« povemo v en glas.
Profesorica se obrne na peti ter odkoraka, mi pa za njo. Kot sem upala gremo čez grajsko dvorišče. Končno prispemo do dela gradu, ki se ga iz prednje strani ne vidi, ogromno dvorano.
Malce pred njo se vstavimo, profesorica pa pove: »Tako. Prišli smo do Velike dvorane. Vanjo vsaj tokrat prikorakajte vzravnano ter z nasmehom. Potem se boste postavili v nekakšen polkrog, jaz pa vas bom klicala. Ko ste poklicani stopite do mene ter počakajte, da dobite presenečenje oziroma darilo naše šole. To darilo imate vsa leta šolanja. Če boste imeli željo, ga lahko tudi obdržite po končanem šolanju. No za tem pa lahko sedete k mizi vašega doma. Vse jasno?«
»Jasno!« vzkliknemo.
V dvorano prikorakamo z nasmehom ter v pokončni drži. Ko prispemo do neke točke se profesorica Cankar obrne ter v roke prime seznam imen.
»Glorija Smole z elementom vode!« napove profesorica.
Deklica z rjavimi lasmi ter nežno v modrem plašču stopi na sredino, profesorica pa ji da veliko kapljo vode. Ko jo Glorija prime se kaplja spremeni v majhno vodno vilo.
Profesorica pa pove: » To je darilo naše šole, tvoja osebna mini pomočnica.«
»Najlepša hvala!« se nasmehne Glorija ter sede za mizo svetlo modre barve.
»Victorie Moreau z elementom ognja!« napove profesorica.
Victorie je očitno deklica z črnimi lasmi kot noč v plašču nežno rdeče barve, saj ta stopi najprej. Profesorica Tjaša ji poda plamen ognja, v rokah dekleta pa se spremeni v majhno ognjeno vilo.
»To je darilo naše šole, tvoja osebna mini pomočnica,« pove profesorica.
»Hvala!« se zahvali Victorie z malce francoskim naglasom ter sede za mizo rdeče barve. Zelo sem nervozna, a komaj čakam na podelitev moje mini pomočnice.
»Zoja Lučar z elementom vetra!«
Ko stopam naprej na hrbtu čutim vsaj 100 parov oči. Stopim do profesorice, ki mi poda majhen tornado iz katerega se v mojih rokah razvije majhna vetrna vila.
»To je darilo naše šole, tvoja osebna mini pomočnica,« pove množici ter meni.
»Najlepša hvala!« vzkliknem ter odhitim do mize v beli barvi, vetrne mize, moje mize.
Kmalu za menoj sta na vrsti Ana in Izabela. Predstavitve naprej ne spremljam več zelo zbrano. Po podelitvi šolskih daril, se profesorica Tjaša Cankar sprehodi do učiteljske mize ter sede na stol poleg starejše gospe stare vsaj 60 let v vijoličnem plašču.
Gospa pa začne z govorom: »Pozdravljeni učenci vseh starosti! Jaz sem ravnateljica Tara Medved. Upam, da so se vaše glave med počitnicami izpraznile da boste imeli dovolj prostora za novo snov v tem šolskem letu. Oh in še to v skladišče z napoji je vstop strogo prepovedan vsem študentom. In glede mini pomočnic, vsaka ima svoje ime, ki vam ga bodo povedale med ali po slavnostni večerji. Sedaj pa naj se večerja začne!«
Ko ravnateljica izreče te besede se na mizah pojavijo kupi hrane. Takoj zagledam svojo najljubšo jed ter še mnogo drugih dobrot. Od adrenalina ne morem veliko pojesti. Vzamem le en toast ter ga namažem jagodno marmelado. Ko kos toasta pojem, stopi do me oranžnolaso dekle staro približno 15 let v enakih oblačilih kot profesorica Tjaša.
»Hej! Jaz sem Jana, ti pa si Zoja kaj ne?« vpraša dekle.
Prikimam.
»Dobro Zoja, jaz sem predstavnica študentov našega doma, vetrnega doma. Če kar koli potrebuješ povej. Po večerji pa le bodi čim bližje meni, ko se bomo odpravljali v naš stolp. Ostali že pot poznajo, kot recimo Tom, ali pa Kaja, dekle z rjavimi lasmi, moja sestra. Je vse jasno ali še potrebuješ kakšne informacije? Oh in pri obrokih vedno sedim nekje blizu Toma, ki ga ni za zgrešiti. Grem še malo okoli velja? Se vidiva Zoja!« mi pove Jana.
Malce se ozrem po dvorani okoli sebe na kar zagledam svetlolasi dvojčici ob meni. Kako ju nisem opazila že prej? Ko si dvorano še malo ogledujem vidim, da se Ana že pogovarja z rjavolasko, ki ima v lase vpet živo rdeč trak. No prav, tudi jaz moram začeti pogovor z nekom, morda kar z dvojčicama.
_______________
thats all for today heh. upam da vam je blo všeč, vse kritike so dobrodošle
uživajte ta teden
zvezdiii