HOBBIT IN HOBIT SE SPOZNATA


Konjenica je zagledala tabor, ločilo jih le še hitro jezdenje navzdol. Že so želeli odjezdti, ko jih je Peter ustavil. Še enkrat se je ozrl tja dol in nekaj mu je smrdelo. Bilo je preveč... preveč... tiho. Niti enega vikinga ni bilo na spregled. Zato je možem ukazal, naj se gibljejo čim bolj nevtralno in počasi. Ko so prišli že dovolj blizu jim je ukazal, naj privežejo konje. Sam se je ulegel za skalo in opazoval okolje. Gledal je in gledal in videl je nekaj, kar mu je požrlo sapo.
Bil je njegov brat. Vendar je bil že mrtev. Na tleh je ležal, kot kakšen priboljšek za medveda. Ko je tako gledal ta prizor, je čutil ničvrednost in nemočnost.
Dal je vojakom znak naj se brez konj premaknejo k njemu. Pokleknil je k Robbu in mu položil roko na glavo. V sebi so mu privrela opravičila na dan, za vse kar je storil narobe. A vedel je, da ga ni slišal. Bil je že tam, kjer sta njegov oče in mama. Nato je vstal in gledal, če bo kje našel kako živo dušo, a zaman. Nekaj pa je vseno opazil. Povsod okrog Roba so bile za cel prsni koš velike stopinje. Nekaj mu je pravilo, da je bilo tu pred kratkim še zelo živahno. A kaj, ko ni vedel, kakšne težave si je nakopal.

Ayri se je zdelo, da je minila cela večnost preden, je njegov meč popustil. Zakaj je sploh popustil? Za to je bil odgovoren Hobbit. Namreč, ko ga je ta nekdo zagledal je takoj skril meč Izgledalo je kot, da se poznata, ali pa da sta komunicurala na neki višji ravni, saj je potem deklici celo pomagal vstati. A ona ga je odločno odvrnila. Dokler ni vedela, kdo je in kaj počne tu, mu še z roko ni upala približati. Ker je očitno on bral njene misli, ali pa po naključju ugotovil, kar jo zanima je prekinil to mučno tišno z " živjo, jaz sem Bebo... sem hobit, oprosti mi za tale nesporazum gospodična Hunderdwasser."
Srepo se je zastrmela vanj, od kod je sploh poznal njeno ime, in kako mu naj, kar oprosti... a vseno pa je morala priznati, da je tale možicelj bil zelo privlačen, zato se je opogumila " am... očitno se ti ne rabim predstaviti, torej zanima me, kako si to ugotovil?"
" Ja kako le, z vašim osebnim stražarjem" malo se je zamislila in potem začela gledati naokoli, kot da čaka od kje naj bi prišel ta stražar. A Bebo, ki je prepoznal njeno namero se je hitro popravil " no v bistvu vaš zmaj je to gospodična"
Še bolj ji ni bilo jasno " tale zmajček, ki sem ga šele spoznala, naj bi bil stražar? " in se skoraj zasmejala, potem s kar se da resnim tonom dodala " in prosim, da me ne kličeš gospodična. Ayra sem!"
" ja seveda vas bom klical tako gos... a ne mislim Ayra, oprosti"
" torej Bebo sedaj mi boš lepo vse razložil, drugače... am...am...bom zmaju rekla, da te naj zažge!"
Sam pri sebi je seveda vedel, da to ni nikakršna grožnja, ki bi bilo jo treba se bati ji je pa vseno odgovoril " no, jaz sem hobit, ki imam posebno nalogo, ki mi jo je ukazal kralj. Ta prstan moram odnesti na goro Trebus in ga uničiti, da bo Saul za vedno izgubil svojo moč in bo poražen. A ko sem srečal tebe sem spoznal, da nekaj iščeš, zato sem se želel prepričati, da mi nisi nevarna. No kakorkoli z zmajem, kot mu praviš ti, pa sva dobra prijatelja, kar pomeni da so ti moji ljudje naročili zaščito. Čemu le pa ne vem. To je vse." Ayra je bila malce užaljena, menila je da ne pozrebuje zaščite...
" Išečem brata Robba v vikingškem taboru je, mogoče veš, kje je ta kraj?" " seveda vem, a moram te razočarati, da je tabor prazen. Vsi so v naglici odšli. Tam pa je ostalo le še eno truplo nekega bolj premožnega človeka."
" Čakaj čakaj, a je imel ta človek slučajno malce brade in modre oči, ter rjavo skodrane lase?"
" Mhm. Ravno ta je bil. Kaj a ga poznaš?" Takrat se je resnično prelomila. Njena polovica je žalovala, druga pa je odmrla. Sedaj je bila pa res ža na koncu. Brez Robba je nihče ne bo več tolažil, branil in opogumljal. Žalostno se je sesedla in upala, da jo bo ta hobit ubil. Želela si je umreti. Tako bi vsaj en del duše se srečal z njim.