Hej,
začela bom pisati novo zgodbo. Mogoče, je ne bom dokončala, ampak, to sem pač jaz. Tukaj pa je prvi del. Upam, da vam bo všeč.
Bil je lep sončen julijski dan. V parku je sedelo dekle naslonjeno na odmaknjeno drevo ob jezeru. Bil je le še teden do njenega petnajstega rojstnega dne. Bresskrbno, saj so bile počitnice je sedela in brala knjigo. Njeni valoviti, svetli in dolgi lasje so ji padali čez rame na hrbet. Pogledala je v nebo. Vedno se je spraševala od kot so njeni lasje tako svetli, kajti bili so skoraj beli. A take je imela odkar pomni. Njen oče je imel rjave lase mama pa rdeče. mogoče je kakšen daljni sorodnik kdaj imel take lase. Pogled je iz neba spet preusmerila v knjigo. Govorila je o dekletu, ki pri petnajstih letih dobi bratca, s katerim sta najboljša prijatelja. Serena, tako ji je bilo namreč ime, je bila edinka. In močno je dvomila, da bo kdaj dobila brata ali sestro. Nekoč je slišala, naj njeni starši nebi mogli imeti otrok. A sama je bila živ dokaz, da to ni res. Sedaj jo je prešinila druga misel. Še vedno ni vedela na katero srednjo šolo naj gre. Ni vedela kaj si želi postati. V misli jo je zmotil šum. Nekdo je mogel biti v bljužnjem grmovju. "Kdo je tam?" je rekla malo prestrašeno. Iz grmovja se je dvignila visoka postava, ogrnjena v črno ogrinjalo s kapuco, ki mu je segala do nosu. Postava je stegnila roko proti njej. Ko je dlan pogledala izpod rokava se je Serena zgrozila. Bila je popolnoma bela in polna bradavic. Njen strah je narasel. Neznanec se je začel bližati. pogledala je okoli. Nikjer ni bilo nikogar. To je bil najbolj zakoten del parka, čisto pri gozdu, kamor ni zahajal nihče razen nje. Ko je bila postava le še meter in pol proč od nje si je z roko zaknila obraz druga pa stegnila, da bi se obranila. Skozi prste druge roke je videla, da je postava le še par centimetrov od njene roke. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar se še v najneverjetnejših sanjah ne bi. Iz roke ji je šinil bel curek. Postava je zletela proč od in obležala na tleh, curek pa je še vedno v loku segal od Serenine roke do tujca. Stisnila je dlan in curek je izginil. Postava je ležala na tleh in zdela se je nekako premočena. Nato je vse zagrnil oblak črnega dima. Ko se je dim izginil neznanca ni bilo več.
Hvala, če ste prebrali.
Upam, da vam je bila zgodba všeč. Če vam je bila ali imate kakšno pripombo prosim napišite v komentarje.
Tukaj pa je slika Serene:https://images.app.goo.gl/VCohaBnLG1fVnjK16
Slike zamaskiranca nisem našla ampak saj si predstavljate.
LYSM