Beatrice
Dva dneva smo že na konju. Dva dneva! Groza vse me boli in na sebi vsako sekundo občutim opolzke poglede stražarjev. Enemu se zazrem v oči in opazujem, kako se mu na licih pojavi rdečica. »Še nikoli nisi videl dekleta?« vprašam in pričakovano ne dobim odgovora. »Bea poglej,« reče Diego, ki se do mene vse od poljuba obnaša, kot da se bo poročil z mano. »Nobena Bea nisem,« mu zabrusim a se vseeno zazrem v smer kamor kaže. Na hribu, ki ga je pred mojimi očmi prej zakrivalo gosto drevje, opazim hladen kamnit dvorec. »To je naš dom, Bloodstone,« mi ponosno razloži mlad stražar, ki me je prej opazoval in se vzvišeno nasmehne. Ne vrnem mu nasmeha in spodbodem konja.

Ko je sonce že nizko nad hribi, končno prispemo do velikanskih z železom okovanih vhodnih vrat, ki jih mora potisniti deset stražarjev, da se sploh premaknejo. »Ljubo doma kdor ga ima!« vzklikne stražar, ki me je celo pot dolgočasil s pripovedovanjem o domovini. Prhnem. Pred vhodom sem v šotorih zagledala veliko število do zob oboroženih mož. Oprezala sem za grbom ali zastavo kateremu klanu pripadajo, a sem se morala sprijazniti z nevednostjo. Celi skupinici stražarjev, ki me je našla pod lipo, se na obrazu rišejo nasmeški in dva od njih skočita s konjev in stečeta k ženama, no tako vsaj predvidevam. Le Diegov obraz ostane mrk in ves čas pogleduje naokoli. Tepec, pomislim zamerljivo, na svojih ustnicah lahko še zmeraj okušam njegov poljub in to mi ni všeč. A hkrati si želim še, to mi še manj ugaja. Ob misli na to, da bom zdaj zdaj videla Gabriela mi postane slabo. Ne vem več, kaj naj storim. Moja glava je zmedena. Konji se počasi ustavijo in nekdo pod mojega prisloni pručko. Saj nisem otrok! Skočim s konja in s tem osupnem žensko, ki očitno misli, da sem. Diego mi poda roko, ki pa jo zavrnem. Vseeno me pograbi zanjo in ne morem je izviti. Lahko me vidi Gabriel! Prav zanima me kje je. Torej se z Diegom odpravim v notranjost, ki je še bolj temačna kot sem pričakovala. »Kje je Gabriel? Hočem ga videti,« rečem. »Umiri se, zdaj je prezaposlen z pripravami na kronanje, jutri ga boš videla,« odvrne Diego. »Hočem ga videti zdaj!« se ne dam in mu trmarim. »Zdaj boš odšla v sobane namenjene tebi in tam počakala do jutra,« zaključi pogovori Diego in me prepusti klepetavi spletični. Odide po dolgem hodniku z rdečo preprogo. Spletična me spominja na Mino, mojo spletično iz Mertovaškega gradu. Kako dolgo časa je že nisem videla, pomislim a sem ob tem vesela. Preteklost sem pustila za seboj in upam, da za vedno. Z spletično, za katero kasneje izvem, da ji je ime Pira. Ko reče to ime za trenutek obstanem in zamižim. Spomnim se na tvoj obraz Pira, mehke rjave kodre in… ne zdaj ne smem misliti nanjo, si zapovem in se sedeča na s svilo postlani postelji prepustim glavniku, s katerim mi spletična razčesuje moje od dolge poti zavozlane lase.

Gabriel

Videl sem jo stopati čez dvorišče. Za trenutek nisem mogel verjeti svojim očem, nato pa…resnična je. Po hladnih tleh na katerih se že stoletja pretaka kri, je stopala, kot da bi lebdela. Zdela se mi je še lepša kot prej. Dokler nisem videl njene roke prepletene z Diegovo. Takrat se je vse končalo. Ob rob srajce si obrišem nož, ki mi ga je priskrbel Meltix. Takoj ko bom zagledal svojega brata mu ga bom zaril v srce. Če ga sploh ima. Če ga imam jaz. Mislim, da mi ga je zlomil. Tudi ona mi ga je zlomila. Trdneje primem nož.

Mrki

»Vse je nared gospod general,« reče sluga. »Potem pa počakajmo jutro in igra se bo končno končala,« odvrnem in prestavim še zadnjo figuro na šahovnici. Kralj pade na tla. »Šah mat.«


Heloo iskreno sem še jaz napeta ko tole pišem in samo sporočam vam, da se približujemo (na žalost) koncu:sob::sob::sob:- no ja ene par delov pa še bo no. Pa mogoče pride ven 2. sezona bomo videli če se bo splačalo pa če bom imela ideje:kissing_heart::joy::hugging: Pa lepo praznujte božič!