Nekega večera , ko sem se sprehajala ob večernem polju , kjer so peli črički in ko je vse dišalo po svežih zeliščih , sem v daljavi zagledala prelep gozd , ki se je razprostiral nekam v neznane daljave . V gozdu je bilo polno kresnic in ker so se mi zdele zanimive , sem se odpravila do gozda .
V meglenih daljavah sem zagledala majhno brubasto hiško in se skoraj odpravila do nje , ter želela pokukati skozi okno , a sem si mislila , da je to le navadna hiška kakšnega meščana in poleg tega , sem se medtem že odpravljala domov . Sonce je že skoraj zatonilo za gorami pokritimi z smrekami in drevesi . Ko sem se obrnila nazaj h poti domov , ... je izginila in vse je postalo bolj strašljivo . Celoten razprostrirajoči se gozd je bil že čez nekaj trenutkov pokrit z temačnimi meglicami in okoli mene so se šibili glasovi gozdnih živali .
Tedaj so se te glasovi živali slišali vedno glasneje , kot , da se priblizujejo . In res ! Zagledala sem živali ki so tekle okoli mene , kot , da jih nekaj plaši ali prisiljuje v to . Šo bolj strasljivi zvoki so bili , ko so se živali nehale oglasati in se je le slišalo klopotanje njihovih tačk , tac in kopit . Bile so hitrejše od vetra . Ko sem cez nekaj časa lahko jasno uvidela , kakšne so bile te zivali , sem se sama pri sebi pošteno prestrasila . Bile so barvi podobne kot lunin mrk . A kar naenkrat se pod menoj začenjo lomiti tla in nastajale so zelo vidne razpoke , iz katerih so priletele magično rumene kresnice . Bilo je videti zelo magično . Kar naenkrat so začele leteti v velikih jatah proti tisti brunarici , katera se mi je že od samega začetka zdela sumljiva . Kot jate sončnega prahu so letele ven iz razpok in me vodile do brunarice, ko sem končno privolila .
Počasi in potiho in s strahom v srcu, sem se pomikala do hiške . Medtem časom so se živalske sence za menoj razgubile v temačnemu gozdu in le tu in tam se je slišal kakšen klopot jelenov v daljavi . Gozd je bil že mračen in obsijan z luninim sijem , ko sem se končno opogumila . Ko sem prijela za kljuko , je ena kresničk priletela h meni in mi pomahala kot v slovo . Nasmehnila sem se ji in se zazrla , kako so odletele po gozdu , vsaka v svojo smer . Ko sem vstopila v hiško , so se smehljaje h meni obrnile 3 lisice . Tačka , Puhka in Rdečerepka, ter me nagovorile :
Tacka : " Pričakovale smo te , odkar si se tako zelo oddaljila od doma . " ( reče z toplim glasom ) Rdečerepka : " Pridi , usedi se !" ( navdušeno , veselo ) Puhka :" Tukaj imamo pripravljene okusne kostanjeve piškote "( reče sramežljivo , z nežnim glasom ) . V tej hiši je bilo prav prijetno , saj ni bilo ne prevroče in ne premrzlo ( poletne noči so hladne ) , ravno prav . Čez nekaj časa sem dejala : " Kako to , da ste vedele , da bom prišla sem ?" ( malo zmedeno , radovedno ) Potem je Tačka dejala: " Ko se človek izgubi v temu gozdu ali ga vsaj nekaj zvabi v ta gozd , ga zvečer , ko Sonce začne toniti za obzorjem , obkolijo Senčne živali in ga pozneje , ko pridejo kresnice Vodilke na površje te ( kresnice )pospremijo do najblizje lisičje brunarice . V vsaki so po tri lisice in tukaj ti dajo jesti in piti ter prespati , da te potem zjutraj pospremijo v bližino tvoje poti do doma ( do blizine doma ) ." Vprašala sem jih : " Zakaj že zdaj ne morem oditi ?"
in Tačka je dejala : " Ne odidi ! Ponoči se poleg kresnic Vodilk ( ki so v zemlji ) in Senčnih zivali ( ki pridejo iz mraka ) nahajajo tudi duše nočnih mor . Če te te dobijo , te bodo požrle in iz tebe izsrkale vse tvoje spomine in vse kar veš , ter te spremenile v eno od njih , dokler jih njihova usoda nekega dne preprosto ne pripelje do ... konca "( malo prestrašeno , resno ) Prestrašeno in pretreseno sem zavpila :" Torej , če bi me zdaj te izgubljene duše našle ... bi iz mene izčrpale vsa čustva , vso kobtrolo , vse sanje in želje , vse ?" ( prestraseno in zaskrbljeno ) Tačka in Puhka sta pripomnili :" Točno tako ! Pa še ne pozabi , da to postaneš za vedno. " ( resno , točno ) Tačka je zaskrbljeno dejala : " Žal so vse te skrivnostno izgubljene duše ene tistih ljudi , ki smo jih imeli radi , a se zdaj tega nikoli več ne bodo zavedli. " ( potrto , žalostno ) Tisto noč sem prosila , če bi Puhka in Tačka prespali pri meni , saj me je bilo še bolj strah teh izgubljenih praznih duš . Rdečerepka je prinesla spalno vrečo , medtem ko je Puhka hitro privlekla svojo posteljo . Za lahkonoć nama je z Rdečerepko , Puhka povedala pomirjujočo zgodbo za lahkonoč . Naslednje jutro je bil kar prekrasen zadnji čas , ko se bom mogla posloviti od mojih gostiteljic :broken_heart:. Pri njih sem pijedla še najokusnejši zajtrk, ki bi ga lahko kdo pripravil . Palačinke z gozdnimi borovnicami in jagodami , z dodatkom cvetličnega medu :honey_pot: in še nekaj kostanjevih piškotov ter lipin čaj z žajbljem ( nevem , če to sploh paše skupaj :sweat_smile:) . Potem smo se odpravile na pot in hodile smo čez polja , polna dišečih zelišč in cvetlic . Kmalu smo se ustavile na ozki potki z ki naj bi vosila v blizino mojega doma . Za mano so stale in ko sem zazrta se predse se obrnila nazaj , sem jim planila v velik objem :hugging::heart:. Poslovile smo se in obljubila sem jim , da bom pazila nase in , da nebom nikoli pozabila na njohovo dobroto in gostoljubnost do mene . Tedaj smo se razšle . Hodila sem po potki , v bližini prazne ceste ter se ozrla nazaj h lisicam . A jih ni bilo več . A zagledala sem tisto majhno brunarici , ovito v mešani gozd in pred njo se je razprostiralo polje in v daljavi tudi gore posute s snegom . V hiški se je vsak hip začelo kaditi iz dimnika in bila sem vesela , da sem jih sploh spoznala . Tedaj sem se obrnila naprej in zagledala nekaj čudnega ... udarila sem se v glavo in se zbudila iz sanj . Ugotovila sem , da so bile LE SANJE . A vsaka zgodba ima svoj pomen tako kot sanje . In včasih ti ravno te povejo , kar ti lahko nekdo sporoča iz drugega vesolja :milky_way::comet::purple_heart::blue_heart:🩵.
Upam , da vam je bila zgodba všeč . Je moja klasika :heart::laughing::smiley:.