»Max? Ti pomagam?« Emma se je pojavila med vrati bratove sobe. Svoje valovite rjave lase je spela v neurejeno figo, oblečena pa je bila v preprosto majico ter kratke modre hlače. Njene čokoladno rjave oči so se svetile od pričakovanja, hkrati pa zgražale nad bratovo spretnostjo pri pakiranju kovčka. Slednji je zmedeno stal ob postelji, na kateri je bil odprt kovček, nametan s oblačili in knjigami.
»Se bom že znašel...« je tiho odvrnil Max in se popraskal po svojih, kot pšenica rumenih laseh. Ugriznil se je v spodnjo ustnico, sklenil roke na svojem vratu in že tako neurejenem kovčku dodal nek sveženj oblačil, iz katerega je štrlel rokav. Ali pa je mogoče bila hlačnica?
»Boš že šla?!« je togotno zarenčal Max in se nejevoljno ozrl k Emmi. Slednja je veselo tlačila smeh, ko je opazovala dvojčkovo zmedenost in jezo. Dvignila je roke, se ozrla po bratovi belo prepleskani sobi in se obrnila. Stopila je na hodnik in zaprla lepa, lesena vrata za sabo. »Se bo že sam znašel,« je tiho pomislila. »Saj ni več triletnik...« Stekla je po masivnih zavitih stopnicah v preddverje, kjer je kuhinjska pomočnica pometala parket in čistila prah. Zavpila ji je površen in nevljuden ”živjo” ter oddivjala do jedilnice.
Tukaj se je že videla kuharičina roka. Ploščice so bile zloščene, da so se kar svetile. Mati in oče sta sedela za lepo pobrisano mizo, obloženo s kruhki, sendviči in namazi, ki so se vrstili od medu, do najslajšega lešnikovega namaza. Oba starša sta bila lepo oblečena in urejena. Mama si je svoje lase spela v čop, oblekla pa si obleko, posejano s rožnatimi rožicami. Njene noge pa so počivale v – po Emminem mnenju – skrajno neudobnih črnih salonarjih.
Oče si je svoje lase, na ženin ukaz uredil s pomočjo grobega glavnika. Oblekel si je modrikasto laneno srajco in črne hlače. Obute je imel tekaške superge, ki jih je imel že od rojstva sina in hčere (torej že kar štirinajst let), ter se je le redko kdaj ločil od njih.
»Dobro jutro.« Hčera Alexandre in Huga Wall je vstopila v jedilnico, ki jo je potihem še vedno občudovala. Pomočnica je res vložila veliko dela v čiščenje prostorov.
»Pa se je le zbudila, zaspanka!« se je nasmejal oče, ko se je usedla poleg njega. Prikimala je in si veselo pomela oči. Počutila se je tako pomembno, ko je pomislila na to, da bodo z družino odpluli v Evropo in to za kar cele poletne počitnice!
Odrezala si je kos kruha, ter ga namazala z medom in maslom. Ko je prvič ugriznila, se je med podbojem vrat pojavil Max. Bosonog je oddrsal do svojega prostora ob mami in se počil na stol, da se je čutilo kot rahel potres. Emma je zavila z očmi, mama pa je proučevala Maxa s kančkom razočaranosti. Starša sta bila edina poleg Emme, ki sta se veselila Evrope. Njun najstarejši otrok je o njej jamral, kot da gre za preživetje v divjini.
»Max! Daj no! Glavo pokonci, že celo življenje bereš knjige o Evropskih krajih. Hvalil si jih da so zanimive in-«
»Pa pač niso!« je sitno in togotno odvrnil Emmin brat in jezno pogledal očeta: »Se pač ne veselim, sprijazni se že s tem!«
Emma je zavila z očmi in se lotila svojega zajtrka, preden bi začel brat spet sitnariti, da hoče vzeti še PlayStation in pet milijonov svojih igric na njem.
Sama je že pojedla svoj kos in prosila kuharico, če lahko naredi topel kakav. Ta je seveda privolila in v svojih domačih copatih strumno odkorakala nazaj v prostorno kuhinjo iz katere je dišalo po Cookiejih, ki jim jih je pripravljala za na pot. Zunaj je deževalo in grmelo. Najmlajši otrok družine Wall si ni predstavljal, kako bodo z ladjo pluli po tako razburkanem morju. Nenadoma so glavo hčerke Alexandre in Huga zaposlili najbolj tragični scenariji o potopu z ladjo na grozljiv način.
Tokrat je oče prodrl v njene misli in jo potrepljal po rami: »Vse bo še okej,« ji je zašepetal na uho. »Obljubim.« Kislo se mu je nasmehnila in se znova ozrla k oknu, po katerem so razbijale težke kaplje dežja.


Moja nova zgodba! Jesss XD
No vesela bom vsakega komentarja in spodbudne besede! Upam, da vam je bilo všeč! Res sem se potrudila za tole... :blush: No...Jap. hvala da si prebral/a! Krasen/a si!
Lysm :heart_eyes:
Aros