»Je kaj narobe? Se bojiš, da te je Kaya premagala, kajne Anita? Jaz bi na tvojem mestu se. Ker nisi več glavna!« sem ji rekla. Ne vem če je bilo to dovolj dobro ali če sem Anito s tem sploh užalila a je Kaya izgledala zadovoljno.
»Oprosti, ker sem te zmotila. Zdaj se greš lahko nazaj jokat v svojo klop. Ti kar!« Kayo sem z odprtimi usti pogledala. Nihče še ni tako užalil Anite. Tudi Yuki se je zasmejal. To je bilo čudno. Navadno se pari ne posmehujejo drug drugemu. Razen če…razen če nista več par. Anita ga je srepo pogledala.
»Ti pa kar nehaj kitajček!« je Anita zavpila nanj.
»Ti prasica! Japonska!!« je zavpil nazaj. Verjetno bi še kakšno kletev, če ga ne bi Mike prekinil.
»Ne vem koliko si poslušala pri geografiji. Učbenik geografije za deveti razred stran 53: Od Pekinga do Tokia je 2087 kilometrov. Z avtom in ladjo bi se brez zapletov vozil 3425 kilometrov, kar je približno 7 dni in 9 ur brez postankov.« Zavzdihnil je: »Verjetno niti ne veš, da je Japonska otok,« Anita ni mogla niti odpreti ust. Če se sprašuješ kako si je Mike to zapomnil. Hočeš resnico? Okej. Resnica je…da ne vem. Pač je poseben. Anita se je brez besed obrnila in odšla v svojo klop. Razred se je napolnil z vzdihi in živčnim škrtanjem svinčnikov.
Obrnila sem se h Kayi.

»Hvala ti! Ampak Anita ima prav, veš? Res sem zguba. Ne rabiš se družiti z mano,« sem ji rekla in jo hvaležno pogledala.
»Si resna? Če je že kdo, je zguba Anita. Saj si videla! Odlično si se ji uprla! In Mike. Kako si vse to zapomni?!« Pojasnila sem ji, da ne vem.
»Glej. Res ne rabiš biti moja prijateljica. Mislim ti si lepa, pametna in verjetno bi veliko ljudi hotelo biti tvoji prijatelji!« Morda se je res slišalo preveč osladno. Če bi to kdo rekel meni, bi verjetno bruhala. A je res. Lepa in popularna dekleta imajo vedno ogromno prijateljev.
»Veš, Rose? To ni tako preprosto. Velikokrat so prijatelji odvisni le od sreče. Če nikoli ne spoznaš pravih ljudi ne moraš imeti prijateljev. Vsaj ne pravih,« je rekla Kaya. Njen način govora mi je sporočal, da je imela že kar nekaj izkušenj s tem. Verjetno je imela nekaj fake frendov. Ne vem, zakaj to opažam a Kaya si je začela gristi ustnice. Preveč gledam obraze drugih ljudi. Je to čudno? Kakorkoli. Grizla si jih je zelo močno. Premočno. In tako si jih je tudi pregriznila. Kaplja krvi je padla na mizo in Mike je skoraj bruhal. Res sovraži kri in vse kar je povezano z notranjostjo organizmov. Morda ima hemofobijo1. Še preden je lahko zakričal je Kaya stekla do umivalnika, ter se umila. Od umivalnika je prinesla dve brisački. Eno je zadržala na ustih z drugo pa pobrisala mizo.
»Zelo mi je žal! Čas suhih ustnic je. Zato si jih grizem. Žal mi je Mike!« se je Kaya opravičevala, kot da bi nam ubila najboljše prijatelje. Seveda smo ji oprostili. Mike je bil do konca ure v šoku. Glasno je dihal, vpihoval plin iz tiste pumpe za astmo in ko ga je Kaya ogovorila se ji je v odgovor le živčno nasmehnil. Zato ga je Kaya raje pustila pri miru in se rajši pogovarjala z mano. Končno je le zazvonilo.
»Adijo!« se je poslovil Yuki, spakiral svoje stvari in šel iz učilnice.
»Adijo,« zavzdihnila sem »Yuki.« Verjetno me sploh ni slišal a nekdo me je. Kaya.
»OMG! Vidva bi bila čisto za skupaj! Ali sta že? Oprosti, ker se vmešavam.«
»Ko bi le bila?« sem ji na dolgo odgovorila.
»Ali potem osvajaš? Oprosti, ampak na gre ti najbolje,« je rekla in naslonila roko na mojo ramo.
»Prepusti to meni, dragica,« je še dodala in stekla za Yukijem. Hotela sem jo ustaviti a me je zgrabila nova dlan. Bila je prof. Castle.
»Hej Rose. Bi lahko govorila s tabo in Kayo za sekundo? Kje pa je Kaya?« Kaj naj ji rečem? Da je šla moji simpatiji povedat, da sem zaljubljena vanj? Ni šans!
»Na WC je šla,« sem se ji zlagala in se živčno nasmehnila. Je nasedla?