Pred vekami vidim migetajočo rdečo svetlobo. Obotavljajoče pomežiknem in se ozrem po svetlo rumeni sobi, istočasno pa tudi prepoznam vonj po razkužilu ter plastiki. Oddahnem si, ko skozi okno zagledam znano sosesko in z očmi nagonsko poiščem smer McQueenovega stanovanja. S te strani bolnišnice, ga sicer ne morem videti, vendar me bližnji bloki nekako pomirijo.
Preverim lev biceps, kamor sem bila ustreljena, in preplavi me nov val olajšanja. Rokav široke bolnišnične obleke se konča ravno tam, kjer se vidijo drobne črtice šiva. Uspelo mi je, preživela sem. Hkrati pa me skrbi, kako dolgo sem bila v nezavesti. Stenska ura in nizko sonce mi izdajata, da je 7.45 zvečer, vendar ne vem koliko dni je sploh preteklo od McEfferty-jeve poslovne zabave. Namrščim se. Pravzaprav je to bila presneto dolgočasna rojstnodnevna zabava in izgovor za naše vohunjenje. Samo upam lahko, da sta kriminalista v času moje odsotnosti rešila primer. Jaz ga še vedno nisem in vztrajno blodim od ene do druge teorije.
Ugotovim, da sem nenavadno izčrpana in brez energije. Igla v mojem desnem pregibu pri komolcu in cevka, ki je nočem niti dobro pogledati, tudi ne izboljšata mojega počutja. Dvigne se mi želodčna kislina, da dobim kiselkast okus v ustih. Tudi žejna sem. Usta imam suha kot poper verjetno še od … em, agresivnega zasliševanja. Spomnim se tudi mokrih spodnjih hlač, vendar ugotovim, da so jih zamenjali. Raje ne bom razmišljala, kako so me spravili iz črne obleke v vzorčasto haljo. Spet se mi začne dvigovati vsebina želodca in soba se nevarno zamaje, da znova zdrsnem v temo.


Zbudim se šele malo pred deseto ponoči in preverim, če se je kaj spremenilo. Nobenega zdravnika ali medicinske sestre ni pri meni, zato se zamotim z razmišljanjem o dogodkih v sivi sobi. Problem je, da prostor sam ni povedal, kje sem ali za koga delajo zamaskiranci. Slednji so bili napravljeni kot v kakšnem cenenem detektivskem filmu, z ohlapnimi oblačili, kapucami in širokimi pustnimi maskami. Zamižim in si prikličem prizor pred oči. Prevrtim ga od začetka, postojim pri nekaterih delih, ampak niti v tretjem poskusu, ne najdem nič novega. Niti barve njihovih las ne vem, saj so imeli na maske prišite / prilepljene kose črnega blaga, ki so še dodatno zakrili njihove glave. Noben ni imel tetovaž ali prstanov, celo pershingov nisem opazila. Od suhljatega zločinca sem opazila zelene motne oči, ampak je verjetno nosil leče. Postanem trenutek. Ja, definitivno je nosil leče, saj je imel okoli šarenic viden modrikast krog.
Vrata se odprejo in skoznje vkoraka medicinska sestra azijskega porekla. Ko vidi, da sem budna, nekoga glasno pokliče, da me zbode v ušesih. Še preden se dobro zavem, je ob meni zdravnica, ki začne šariti po nekih predalih ali cevkah ali napravah. Sploh ne vem, kaj počne, saj ji iskreno povedano, ne posvečam prevelike pozornosti. Raje se osredotočam na delček stene, kjer se lušči rumenkasta barva, in poskušam ne omedleti.

''Katerega smo danes?'' hripavo rečem.
''4. avgust,'' odvrne in stegne snežno bele roke proti moji postelji. ''Istega leta. Nezavestna si bila dvanajst dni,'' doda.
Stisne me v želodcu in oči močno stisnem skupaj. Ne. Ne, ne, ne! Sojenje je bilo 25. julija. James Kelly je po krivem obsojen na nekaj let zapora. Tudi, ko bodo mimo, bo težko našel službo, saj noben noče zaposliti kriminalca.
Zdravnici pustim, da opravi nekakšne meritve, medtem ko mrzlično razmišljam. Moram ugotoviti, kdo je pravi storilec.
''Kako se počutiš od 1 do 10, če je ena najslabše in deset najboljše?'' zaslišim zaskrbljen glas.
S praznim pogledom še kar motrim nasprotno steno in ne najdem odgovora. Enkrat sem že bila v bolnišnici zaradi zvitega gležnja, zato že poznam tako vprašanje. Kako se počutiš od 1 do 10? Tako preprosto vprašanje, ne obstajajo pravilni ali napačni odgovori, samo iskreni in neiskreni. Kako se sploh počutim? ponovim vprašanje v svoji glavi.
''Osem,'' odgovorim s polresnico. Fizično sem zagotovo za osemki. Ne vrti se mi več, nič me ne boli, celo na bruhanje me ne sili. Morda sem samo malo brez energije. Problem je, da pa sem psihično zlomljena. Ni mi uspelo. Nisem rešila primera, ni mi uspelo najti storilca. Ne drznim si razmišljati, kaj se je zgodilo McQueenu in Walker. Če ju tolpa roparjev – morilcev pravzaprav – ni našla, bosta zagotovo morala odgovarjati O'Donellu. Misel odrinem na stran in raje začnem premlevati vsak podatek, ki ga imam o ropu in umoru še vedno neznanega človeka.

Hojla,
Najprej ena velika hvala dragon girl, ker si mi napisala najlepši komentar kar sem jih kdaj dobila. Sploh ne vem, kako naj izrazim svojo hvaležnost. Hvala, hvala, hvala! <3
Velika hvala tudi PIL-ovem programerju, ki mi je pomagal najti napako in objaviti nadaljevanje.
Celotno zgodbo imam že spisano v Wordu, tako da lahko nadaljevanje pričakujete v naslednjih dneh (če mi Pisalnica ne bo nagajala). Kritika je več kot dobrodošla. Res se želim izboljšati, zato mi prosim napišite opažene napake.
Začela sem pisati novo zgodbo (imam že 6 strani). Ker je moja prva resna fantazijska, imam precej težav, prav tako se moram še spomniti naslova in imena vseh oseb. Pričakujete jo lahko šele po koncu Še eno jutro v NYC.
Uživajte v počitnicah,
Clara

SEZNAM OSEB:
- Clara Roger: glavna junakinja, lažno ime: Ella East, Ella Thomson
- Jonny McQueen: kriminalist, lažno ime: Sam Thomson
- Tess Walker: temnopolta kriminalistka, pomaga pri razreševanju primera, lažno ime: Lisa Thomson
- Jessica Talley: blond policistka, zaslišala Jamesa Kelly-ja, ima dostop do podatkov o umoru Williama Fremonta
- Patrick O'Donell: višji inšpektor z oddelka za preiskovanja umorov

https://www.pil.si/forumi/pisalnica/jaz-clara-dekle-s-strehe-se-eno-jutro-v-nyc/31